Michel Doneda, Jonas Kocher, Tomaž Grom, Tao G. Vrhovec Sambolec: Udarnik

Recenzija izdelka
15. 1. 2012 - 19.00

Zavod Sploh; L'innomable, 2011

 

Tokrat v Tolpi Bumov predvajamo novo domačo izdajo v koprodukciji Zavoda Sploh in založbe L'innomable. Gre za sodelovanje dveh slovenskih in dveh švicarskih glasbenikov. Tomaž Grom na kontrabasu, elektrofonik Tao G. Vrhovec Sambolec, Michel Doneda s saksofoni in Jonas Kocher na harmoniki ter predmetih. Poslušali bomo material z dveh koncertov, posnetih v izteku pred-prejšnjega leta. Prvi štirje komadi so nastali na koncertu v okviru festivala daNes v Mariboru. Peti, posebna lepljenka, ki jo je sestavil dežurni miks mojster impro scene zadnjih let - Giuseppe Ielasi, pa vleče vzorce iz posnetkov ujetih na Radiu Študent v istih nekaj dneh, torej decembra dva deset, ko smo jih v živo pre-poslušali v različnih utrdbah slovenske impro scene.

Avtor tega prispevka je tiste dni kvartet poslušal le enkrat. No, pogojno dvakrat. In to ne v Mariboru ali na Radiu Študent. En dan je bil prisoten v studiu 14 Radia Slovenija, kjer je vpričo ostalih deset poslušalcev spustil čeljusti do tal od čudenja, kako to, da mu ob jasni in bližnji prisotnosti vseh štirih glasbenikov, dobesedno na par metrov, ne uspeva pravilno slušno razčleniti, kaj – kdo - kdaj počne. Naslednji dan, ali morda še naslednji, če ne celo prejšnji, pa je triu brez Taa Sambolca prisluhnil kar v dnevni sobi Tomaža Groma. Bili so to res dobri koncertni dnevi, če se prav spomnim, je bil večerni metelkovski in širše glasbeni urnik takrat precej slastno nabasan. In koncert kvarteta Udarnik je bil pravi ljubiteljski vrhunec. Češnja na vrhu torte.

Če se vrnemo še kako leto dlje nazaj, lahko pomnimo defonijski dogodek v Gromki, ko sta eden za drugim nastopala dvojca Tilt in Doneda – Kocher. Tilt v postavi Tomaža Groma ter Taa G. Vrhovca Sambolca je bil takrat fascinantna kombinacija radikalno razširjenih tehnik podprtega kontrabasa in dinamične ter žive laptopaške logike semplanja in procesiranja. Pravzaprav sinteza, podajanje, fliper, tilt. Doneda in Kocher pa tiho in razkošno, ravninsko, a izjemno globoko. Bel stiropor, razpadajoč po črnih hlačah harmonikaša, ter saksofonski kovčki na odru kot nepogrešljiv del nastopa saksofonista.

Udarnik je pravzaprav vkup poteg in logična nadgradnja. Je razpustitev divjega elektrončkanja dvojca Tilt in vključitev posebne akustične dinamike Donedaja in Kocherja, z dodatkom, da Tomaž Grom zveni, kot da že celo kariero igra s Švicarjema. Tao G. pušča plošči neizbrisen in nepogrešljiv pečat. Živo semplanje zvočnega toka treh glasbenikov na akustičnih inštrumentih mu odpira ogromno prostora za tvorjenje novih in temeljno drugačnih so-postavitev dogodkov, naj bo piskajoče in šumeče procesiranje piskov in šumov z začetka ali rezanje in instantno lepljenje - trigganje pred zaključnim, zadnjim delom koncertnega dela plošče. Kot tisti, ki posluša, se umakne iz ospredja, deluje znotraj prostranosti akustičnih zvokov in tako od znotraj generira dinamiko ter že skoraj komponiran linearen potek dogajanja. Doneda, Kocher in Grom briljirajo vsak na svoj izklesan način, slednji morda zvočno najbolj razkošno in sveže.

Vendar pa je ena stvar videti Tomaža Groma v živo, ko se vtira v inštrument, ga podpira, že skoraj čekira, če ima ta sploh kaj povedati. Tisto malo torej, kar plošča kot koncertni posnetek svobodno improvizirane glasbe po svoji naravi izgubi zaradi preprostega dejstva posredovanosti koncertne izkušnje, v tem posebnem primeru tudi kompenzira. Predvsem je za to zaslužen prispevek italijanskega zvočnega tehnika in umetnika Giuseppeja Ielasija. Po svoje je dovolj že njegov doprinos k miksu, katerega razsežnosti v detajle seveda ne moremo poznati, vendar pa je produkcijsko koncertni posnetek res vrhunski. Poslušanje s slušalkami odkriva onostranstvo detajlov v stereo postavitvi, Ielasi je po tem tako ali tako znan. To ga zanima. Poleg tega je zadnji posnetek s plošče, pravzaprav „dekomponiran“ izdelek, remix s strani Ielasija. V njem slišimo tako njegov značilen ritmični pristop h kompoziciji in faznim modulacijam kot tiste male osebnostne pečate vsakega glasbenika posebej. Ielasi tu ne posega po zanj v zadnjem času najbolj značilnih vertikalnih tehnikah pristopa k semplanju. Izgradi linearen lok kot klasično računalniško lepljenko. Vendar tako, da ob poglobljenem poslušanju vemo, da tu ne gre za kakršnokoli golo lepljenje ali običajnost nasploh.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.