Cinematic Music Group, 2021

»Lahko skadim to travo? Lahko ljubim svoje dekle? Lahko častim svojega boga? Lahko spim v svojem avtu? In preživim?« To so le nekatera od vprašanj, ki si jih postavi Mick Jenkins v skladbi Things You Could Die For If Doing While Black, uvodu v svojo novo ploščo Elephant in the Room, izdano pri Cinematic Music Group. Raznovrstna paleta tematik njegove poezije se tako že v uvodu naravna nekoliko militantno, direktno. Avtor ne postavlja vprašanj – nanje terja odgovore in odzive. Odgovore policijske bele Amerike v primežu kapitala, odziv pasivne, v kriminal in tegobe zavite temnopolte Amerike. Želi odgovore svojih prijateljev, pripravljen pričakuje odgovore svojih sovražnikov in rivalov. Tako neposreden ostane tudi na preostanku te izjemne plošče, na kateri se loteva pluralizma resnic. Na njem svojo verzijo podaja iskreno in – kar zadeva nivo raperske obrti – vrhunsko.

Jenkins je izredno artikuliran človek oziroma raper, ki se je v rimoklepaškem prostoru oblikoval v drugi polovici prejšnjega desetletja, predvsem s svojim vstopom na sceno. V njena vrata je brcnil z mikstejpom The Water[s] iz leta 2014 in prvencem The Healing Component iz leta 2016. V tem času je poslušalce nagovarjal, naj pijejo vodo – dobesedno, pa tudi metaforično. Voda v njegovih delih simbolizira resnico oziroma resnice. Kot osebnost so Jenkinsa oblikovali neusmiljeni Chicago, zlasti njegova 63. ulica, svetovni epicenter drilla, ter njuno nasilje, eskapizem in nihilizem. Jenkins se temu izogiba – njegova glasba ni drill, temveč je real; ne prepušča se vodam krutega vsakdana, videl ga je dovolj. Poskuša se jim zoperstaviti, spremeniti njihov tok. Rapu se je približal z zavedno poetske perspektive, poezija je del njegove raperske vzgoje, del poetske skupine Free Nation, ki že z imenom nakazuje zgledovanje po velikih afroameriških aktivistih, in Jenkins se z nekaterimi izrečenimi besedami zelo približa pojmovanju sveta s perspektive črnega socialista. Svojo misel utemelji na modelu vsevednega pridigarja, ki je v preteklosti že mobiliziral množice in jih poskuša zopet premakniti z mesta, v misel, v pogovor, v upor. 

Jenkinsovi dialektični motivi se na tokratni plošči nekoliko umaknejo enosmernemu zgledu opazovanja širše in ožje družbe, ki ga v toku dvanajstih skladb mojstrsko zapiše, ubesedi in tudi fenomenalno izvede. Njegove vokalne tehnike poleg vrhunske demonstracije ritma in poezije tokrat vsebujejo tudi nekaj petja in govorjene besede. Tako Jenkins znova pove ogromno, loteva se notranjih bojev in neizrečenih resnic – zopet, kot že tolikokrat, v dvojnih ali celo trojnih pomenih. Introspektivno, emocionalno še vedno ne more biti stabilen; ljudje se menjavajo in spreminjajo, kar mojstrsko ubesedi v skladbi Reflection. Opozarja tudi na boje v afroameriški skupnosti, ki so po Jenkinsovem mnenju nepotrebni – tu je boj med kapitalom in delavstvom, ki se ga Jenkins zelo dobro zaveda, pogosto pa opozarja na njegovo neizrečeno, skrito, a močno vpetost v vse pore ameriške in svetovne realnosti.

Medtem ko je Mick Jenkins, avtor glasbe, ki si jo bomo v naslednjih 40 minutah privoščili v Tolpi bumov, na svojih prvih izdelkih v vodi oziroma vodah iskal metaforo za resnice, na drugi plošči pa iskal nekoliko bolj estetiziran izraz omenjenega, je tokrat v svojem iskanju ali – še bolje – izpovedovanju resnic nekoliko bolj neposreden in izzivalen, s ploščo Elephant in The Room pa se tako približa tudi sijaju izdelkov, ki so jih krasile ravno omenjene metafore oziroma njihove reference. S svojo najnovejšo ploščo Jenkins poda izvrstno večplastno izkušnjo in globoko izpoved temnopoltega umetnika, v kateri sta odlično uravnotežena pesimizem in optimizem in ki ga ob holistični oceni trdno zasidra med najboljše raperje današnjega časa.