The Flenser, 2023

Tu in tam delo kakšne ustvarjalke ali ustvarjalca spominja na nekaj določenega, recimo na poletje. Ta primerjava nikakor ni nujno povezana z brezkompromisnim razmišljanjem, da naj bi takšen zvok ustvarile lahkotnejše melodije. Podobno tudi ni treba, da vzdušje usmerja k lahkotnemu dihanju ali premikanju. Asociacija na poletje je vezana na ritem vsakdana in občutek, da dan traja neskončno dolgo in da je v tem času dovolj prostora za vse obveznosti, pa tudi če jih je neskončno veliko. Ta občutek dolgega, skoraj neskončnega trajanja povezujemo s prepuščanjem toku, ki teče in teče, toda tega trajanja pogosto ne zaznamo. To je enolično trajanje, ki v svoji ritmičnosti kaže na aktivnost, hkrati pa ne dominira nad posameznikovim počutjem, aktivnostjo ali pasivnostjo, temveč kaže le na atmosfero, v kateri se je posameznik znašel. 

Glasbenica Madeline Johnson, bolj znana kot Midwife, svojo avtorsko glasbo opisuje kot rajski metal. Kako je in kako ni v raju, najbrž nihče ne ve, imamo le predstave o tem, kako naj bi eden izgledal. Če se poglobimo v slikarstvo z biblijskimi prizori, pogosto vidimo, da naj bi šlo za dokaj izpraznjen prostor brez meja, torej neskončen prostor. Ta prostor je sorazmerno svetel, skozenj pa se prelivajo različni odtenki svetlobe, ki prihajajo iz neznanih virov in v svojem prepletanju in premikanju ustvarjajo nekakšen ritem. Če se odmaknemo od te namišljene podobe in se vrnemo k izjavi glasbenice Johnson ter razmislimo o njeni glasbi, lahko vidimo, da se ta vizualna predstava, ki je najbrž za vse ljudi podobna, kar ujema z njenimi glasbenimi kompozicijami. Gre za komade, ki v svoji obsežnosti niso neskončno dolgi, toda na vsebinski ravni podajajo občutek neskončnosti, minimalizma in ustaljenega ritma. Ta ritem poživlja, a ne dominira. Na trenutke se kakšna niansa oziroma ton spremeni, vendar glasbenica vseeno ostaja v svoji dronovski maniri in še naprej vodi v hipnotično stanje preprostega opazovanja in obstoja.

Midwife svojo prakso in ideologijo ustvarjanja nadaljuje, tokrat ne sama, temveč v sodelovanju z ameriško glasbenico Angelo Diaz oziroma Vyvo Milenkolyo. Glasbenici sta prejšnji mesec izdali album Orbweaving, intimno in sanjavo polurno potovanje, v katerem spajata lastne pristope in ideje. Na ta način Johnson suvereno nadaljuje dronovsko potovanje, ki ga je začela s prejšnjima izdajama, Luminol in Forever, Diaz pa shoegazersko naravnano s ploščo Violet in samonaslovljenim albumom Vyva Melinkolya. 

Johnson in Diaz sta se začeli družiti leta 2020, predvsem zaradi konceptualne in vsebinske podobnosti v ustvarjanju glasbe. Izkazalo se je, da tudi podobno dojemata glasbo in proces ustvarjanja. Leto kasneje je Diaz prišla na snemalno rezidenco v Madelinin studio v Novi Mehiki, kjer je nastal Orbweaving. Na plošči poskušata združiti najpomembnejše komponente svoje glasbe. Tako je nastal album, ki je sentimentalen in nostalgičen, nima pa nekega določenega motiva. Ob poslušanju ne vemo, zakaj se občutek melanholije ustvari in česa se zares spominjamo, vendar nas takšno vzdušje vendarle intenzivno prežema. Po drugi strani pa to sentimentalnost rajskega metala močno dviguje Diazin shoegaze, ki celotnemu aranžmaju ne dovoli, da bi bil popolnoma minimalističen. Namesto tega vzbuja pozornost, hkrati pa zaradi premišljenosti in natančnosti nikoli ne dominira, njen doprinos ne postane preintenziven.

Orbweaving se začne v klasični Midwife maniri. Minimalistični in nežni takti kitare so prežeti z dronovskim in difuznim zvokom v kombinaciji z njenim odmevajočim glasom. Takšna atmosfera vztraja skozi celoten album, njen pristop torej nadvlada celoti. Manjši premik se zgodi v drugem komadu, Hounds of Heaven, ki se začne bolj upbeatovsko, za kar je zaslužna Melinkolya. Ko se sprehajamo do sredine albuma, postajata njuna igra in prepletanje pristopov vse bolj jasna. Celoten album zveni precej dronovsko, dolgo in prežeto z repetitivnostjo, kar so vse karakteristike glasbe Midwife. Hkrati se skozi album potencirajo tudi izraziteje ritmični motivi, ki jih Melinkolya ustvarja s pomočje izpiljenosti shogazea in dream popa. Glasba zato izpade premišljeno, toda ne dovolj uravnoteženo. Dejstvo je, da je glasbeni izraz Melinkolye nekoliko v ozadju, pristop Midwife pa veliko bolj izstopa. Ne glede na to, da tudi ponavadi ustvarjata podobno glasbo, album v celoti zveni, kot bi ga pripravila Midwife sama in je Vyva samo gostja oziroma je vanj vložila le majhen delček sebe. 

Orbweaving je večinoma ustvarjen v duhu glasbe Midwife. Prežet je z dolgimi, celo prerazvlečenimi kitarskimi rifi. Je glasba, ki nas nekoliko preveč pahne v melanholično in žalostno počutje, tako na vsebinski kot na zvočni ravni. Dolgi glasbeni elementi, ki povzročijo takšno ozračje, sicer nikoli ne dotolčejo, pogosto ustvarijo tudi čisto nasprotje. Navidezna neskončna dolžina kitarskih rifov nekako poživlja – kot da bi skozi ekstremno dolge rife prevlekli nit življenja. Mestoma imamo celo občutek, da smo komade že slišali na začetku dotičnega albuma ali pa na kakšnem prejšnjem albumu. Tako na primer komad NMP zveni, kot bi priletel z albuma Luminol, hkrati pa se raztegne v neskončno vesoljsko pot, na kateri se pravzaprav vse zdi kot že slišano in videno. Glasbenici se lovita okrog svoje osi, ponavljata melodije, ritme, hkrati pa porajata vprašanje, ali lastno dojemanje in tudi ustvarjanje glasbe sámo vodita do ogromnega flowa, v katerega smo že ali pa šele bomo padli. Glasbenici skozi inštrumentalno in lirično repetitivnost potencirata deroči tok in kroženje, v katerega pade zavedanje in se v njem do neskončnosti nahaja. Tako se album tudi sklene – v neskončem dronovskem toku, ki izriše posameznika, postavljenega v intimno in sanjavo razmerje do samega sebe.