Mien: Mien

Rocket Recordings, 2018

Na superskupine je dobro gledati z nekaj zdrave distance. Naj si bo zaradi marketinških vzgibov, ki pogosto botrujejo njihovim nastankom, ali zato ker glasbenikom samim taki bendi prej pomenijo priložnost za zabavo kot pa poligon za resno izmenjavanje idej. Sodeč po zasedbi Mien in njenemu svežemu istoimenskemu prvencu se zdi, da so njeni člani združili oba principa. Bilo bi celo upravičeno zapisati, da na prvo mesto najbrž postavljajo glasbo. Kar pa glede na to, da že v matičnih zasedbah sledijo sorodnim izraznim smernicam, niti ni presenetljivo. Ja, plošča Mien ponudi točno to, kar bi od njenih članov, ki svoje znanje (med drugim) brusijo v zasedbah The Black Angels, The Horrors, Elephant Stone in The Earlies, lahko pričakovali. To resda pomeni predvidljivost, je pa ta materializirana vrhunsko. Feni temačne psihedelije (in omenjenih bendov) bodo s ploščo Mien gotovo prišli na svoj račun.

Ključ, da so Mien posneli solidno ploščo, se verjetno deloma skriva tudi v tem, da ne gre za instantno sestavljeno zasedbo, pač pa dobro premišljeno združitev. Zametki zasedbe so namreč nastali že leta 2004, ko sta se na festivalu SXSW srečala vokalist, basist, kitarist in klaviaturist teksaških psihedličnih rockerjev The Black Angels Alex Maas ter sitarist in basist montrealskih psych rockerjev Elephant Stone Rishi Dhir. Nedolgo zatem se jima je pot križala z mojstrom za elektronsko teksturiranje in ambientaljenje Johnom Markom Laphamom, ki je z zasedbo The Earlies takrat obračal zapuščino britanskega psihedeličnega folka. Ko so The Black Angels leta 2012 oddelali turnejo z britanskimi rockerji The Horrors, je zasedba Mien dobila svojo zdajšnjo sestavo. Pridružil se jim je namreč še Horrorsov klaviaturist Tom Cowan, ki sicer pod imenom Tom Furse ustvarja tudi solistično elektronsko glasbo. Eden od razlogov, da je bilo na njihov skupen prvenec potrebno čakati šest let, so gotovo njihove obveznosti do matičnih zasedb. Plošča je zato nastajala na daljavo, ker pa so vsi štirje člani entuziasti glasbenega programiranja, vseeno ponudi koherentno podobo.

No, čeprav gre za stilistično zaokroženo ploščo, poslušanje ni monotono. Zelo dobro jo je opisal kar Maas: »Predstavljajte si kombinacijo Nico v njeni industrial fazi iz osemdesetih, Georga Harrisona iz obdobja, ko je meditiral v Indiji, studijskega kraut-elektronskega mojstra Connya Planka in dobili boste izraz zasedbe Mien«. Ja, kvartet je nedvomno močno zagledan v rockovsko in elektronsko psihedelijo iz sedemdesetih in osemdesetih, kar pa pravzaprav ni presenečenje - navsezadnje pomemben del navdihov v taki glasbi išče že v svojih matičnih zasedbah. V eni od skladb boste slišali celo povzorčen intro prvega singla The Horrors - Sheena Is A Parasite. Tudi skladba You Dreamt je denimo reinterpretacija skladbe I Dreamt z lanske plošče zasedbe The Black Angels. In takih prepoznavnih elementov iz četverčevih matičnih zasedb se zvrsti še nekaj, kar pa prej kot reciklažo pomeni, da imajo vsi štirje v teh bemdih pač pomembne vloge. Očitno je, da si vsi štirje delijo zelo podobno vizijo, ki jo vsak po svoje spretno in poznavalsko nadgradijo v skupen izraz, v prvi vrsti gotovo privlačen predvsem za fene temačne elektronsko-rockovske psihedelije. Rezultat je solidna plošča in nedvomno zelo lepa popotnica za morebitno tesnejše, skupno studijsko sodelovanje na naslednjem projektu.