MIKE COOPER: Fratello Mare

MIKE COOPER: Fratello Mare

Recenzija izdelka
24. 8. 2015 - 19.00

Room40, 2015

 

Mike Cooper na naših koncih ni posebej znano ime. Tu pa tam ga omenimo, včasih tudi zavrtimo na valovih Radia Študent, a ta mizerna rotacija ne stori pravice obilnemu multimedijskemu opusu tega britanskega posebneža. Poleg njegovega glasbenega ustvarjanja, ki se mu posvetimo čez nekaj trenutkov, ima Cooper za sabo cel kup takega ali drugačnega materiala; filmi, dokumentarci, fotografije, avdio-video inštalacije, radijske igre, glasbeno novinarstvo in pa intenzivno zbirateljstvo srajc s havajskimi vzorci. 

Zadnji podatek se morda zdi trivialen, a ima mesto v celotni sliki. Cooper, ta isti, ki je v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja prispeval k porastu bluza v Veliki Britaniji, že zadnjih nekaj desetletij raje bluzi okoli po Pacifiku in vsrkava vse senzorične tresljaje, ki jih ta del sveta ponuja. Svojih doživljanj ne izlije na kak blog, kot je navada dandanes, pač pa nadobudno snema album za albumom. Te tropske potopise predstavlja na več različnih načinov; večina jih sicer ne pride dlje od ročno posnetih ploščkov in usb-ključev, ki jih mojster sam razda, kot se mu zdi primerno, mnoge založijo razne manjše založbe, kot na primer Cooperjeva lastna založba Backwards, vsakih nekaj let pa njegovo delo širšemu občestvu predstavi tudi kaka relativno večja založba, kot je denimo Room40. Slednja je zaslužna tudi za plošček, naslovljen Fratello Mare, s katerim se ukvarjamo v današnji Tolpi bumov.

Orodja, ki jih Mike uporablja pri uzvočevanju svojih občutij, so precej preprosta. Osrednji element v večini primerov predstavlja drsna kitara, ki s svojimi značilnimi prehodnimi notami povezuje tradiciji zgodnjega ameriškega bluza na eni strani in tistega značilnega osladnega havajskega zavijanja na drugi. A kljub temu ne gre za štancanje kičastih oceanskih baladic, še manj pa za bluzovsko virtuozno masturbacijo. Cooper je svoje bluzovske korenine že v osemdesetih začel postopoma opuščati v prid bolj prosti, avantgardni improvizaciji. Svoje obvladovanje inštrumenta tako namesto s hitrostjo in igranjem na prvo žogo izkazuje z umirjenim fraziranjem in mojstrsko zadržanostjo ter s poudarkom na prepletanju zvočnih barv namesto oklepanja zastarelih tradicionalnih struktur. Edinstveno teksturo Cooperjevega tropskega opusa omogoča bolj ali manj subtilna uporaba samplerjev. Časovna distorzija posnetkov, ki jo slednji omogočajo, je pogosto prav tisti element, ki v njegovi glasbi doda nezgrešljiv temačen pridih sicer precej lahkotnim zvočnim slikam. Tretji nepogrešljiv element pa predstavljajo mikrofoni oziroma snemanje na terenu. Fratello Mare je kot marsikateri predhodni album prepojen z raznoraznimi terenskimi posnetki tropskih ptic, šumenja valov, gozdne favne in oceanskih vetrov. Uporaba ambientalnih zvokov v glasbi seveda ni nič novega, v tropskem kontekstu konkretno nas spomni na pol stoletja staro exotico Arthurja Lymana in Martina Dennya ter podobnih; a del tistega, kar je posebej osvežujoče v Cooperjevih vižah, je postavljanje teh ambientalnih vsadkov v ospredje ali pa vsaj ob bok ostalim elementom.

Fratello Mare nadaljuje Cooperjev niz izprijenih tropskih ekskurzij. Kljub temu, da je celotna zvočna podoba, ki jo predstavlja, po vseh teh letih še vedno precej edinstvena, pa je treba omeniti, da znotraj Cooperjeve diskografije ne predstavlja ravno koraka naprej, pač pa sprehod po bolj ali manj poznanem teritoriju. Ob površnem poslušanju bi pričujoči album namreč stežka ločili od bolj znanih White Shadows in Rayon Hula, ki ju recenzent sicer toplo priporoča vsem zainteresiranim, precej vzporednic pa lahko potegnemo tudi z manj znanimi, starejšimi in ponovno izdanimi albumi iz Mikovega opusa, kot na primer Globe Notes, Kiribati in Cruising Paradise. Še vedno pa se tu in tam pojavi kak utrinek, ki potrdi, da Cooper pri svojih zrelih sedemdesetih letih ni le upokojenec, ki počitnikuje na Pacifiku, pač pa eden od pionirjev sodobno-tradicionalne glasbe, ki lucidno kombinira različne vplive od bluza prek polinezijskih godb do gamelana, in je še kako relevanten za vsakogar, ki ga vsaj bežno zanima sodobna eksperimentalna glasba.

Album Fratello Mare bomo za poslušalstvo zavrteli v celoti, saj traja le dobrih trideset minut. Kot po naključju - če ne po urednikovi volji - pa današnja Tolpa bumov sovpada z rojstnim dnem Mika Cooperja, ki jih letos šteje triinsedemdeset. Cooperju v čast si torej nalijte ruma s toplo vodo in stresite nekaj koščkov ananasa na pico ter se prepustite prefinjenemu havajskemu razvratu.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

ananas na pico!!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.