We Jazz Records/Astral Spirits, 2023

Bobnar Mike Reed je pravzaprav ena ključnih figur, ko govorimo o močni jazzovski, improvizacijski sceni, ki se je v Chicagu v ameriškem Illinoisu vzpostavila v zadnjih dveh, treh desetletjih. Neizpodbitni pogoj za to je ponovna krepitev organizacije AACM, ki v Chicagu skrbi za podporo večinoma jazzovskih glasbenic in glasbenikov predvsem v dimenzijah, ki niso neposredno povezane s samim dejanjem muziciranja, temveč jim ponuja platformo, na kateri se lahko spoznajo s širšim krogom istomislečih glasbenih prijateljev, in tako vzpostavlja pomemben centralni in hkrati vezni člen, ki se je pokazal kot nepogrešljiv v zanki močí omenjene scene. Mike Reed je član AACM že od svojih podiplomskih let, ko se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja posvetil karieri na chicaškem improvizacijskem jazzovskem parketu. Odtlej je, kot rečeno, postal močan člen v tej mreži glasbenih deležnikov, bil dve leti tudi podpredsednik AACM in postal član nekaj imenitnih bendov iz Chicaga, kot je denimo Rob Mazurek Exploding Star Orchestra, pa tudi vodja nekaj svojih zasedb, v katerih je moči družil s težkokategornimi imeni, kot so Nicole in Roscoe Mitchell, Jeff Parker, Tomeka Reid, pa tudi Guus Hansen.

V zadnjem desetletju je Reed nekoliko omehčal svoj visokojazzovski izraz, najnovejši dokaz tega mehčanja pa je tudi danes poslušani izdelek z naslovom The Separatist Party. Zanj je Reed sestavil sekstet, v katerem moči združuje s chicaškim levopolnim triom Bitchin Bajas, stranskim projektom klaviaturista in kitarista zasedbe Cave, Cooperja Craina, v katerem se mu pridružujeta še klaviaturist Dan Quinlivan in Rob Frye s flavtami in saksofoni. V to mešanico je Reed sklenil dodati še genialnega multiinštrumentalista in producenta Bena Lamarja Gaya s kornetom in krilnim rogom ter nenazadnje – eno od chicaških pesniških ikon – Marvina Tata.

Plošča, ki je ob koncu oktobra lani izšla v koprodukciji ameriške založbe Astral Spirits in finske založbe We Jazz Records, je v ideji nastala leta 2015, ko je Reed prebral članek o osebi, ki je v svojem stanovanju neopaženo umrla in bila zavoljo svoje alieniranosti odkrita šele dober teden kasneje. The Separatist Party je torej o problemu izoliranosti, odmaknjenosti in ločenosti znotraj družbe razmišljal že dolgo pred dogodki, ki so tematikam dodali pandemično dimenzijo.

Tako motiv ločenosti, ki se najbolj eksplicitno materializira skozi vokal in besede Marvina Tata, Reedov bend plasira na različne načine, toda mimo ugotovitev, ki so nam bile predstavljene s protipandemijskimi ukrepi. Od očitnih, tudi z naslovom namijgujočih referenc na afroameriško kulturo in njeno odtujenost v kontekstih razmerij znotraj ameriške družbe, prek kuriranja javnega mnenja z milijoni neslišanih, kar je tesno povezano s kapitalskim značajem ZDA in kot posledico nosi tudi prej omenjene rasno pogojene simptome, pa tudi razčlovečenje v obliki duhovnega in celo fizičnega razkroja največje svetovne ekonomije. Poleg omenjenega bend dostavi tudi splošnejše epizode izolacije, kot so denimo posledice zlorabe substanc in pogoste družbene odrinjenosti marginaliziranih skupin.

Nasprotno od tematik plošče pa lahko trdimo za zvočnost skupine, ki se skozi tok albuma pokaže tudi kot homogena, raznovrstna in zanimiva. Lepo dopolnjujočo se zasedbo odlikuje široka paleta zvokovja, v katerem se električni elementi, kot so sintetizatorji in električna kitara članov Bitchin Bajas, mešajo z zračnostjo dveh pihalcev oziroma trobilcev, pod vse skupaj pa se podpiše Reed s svojimi tokrat relativno rigidnimi ritmičnimi vložki in preprogrami. Tako nas zasedba v dobrih štiridesetih minutah muzike zapelje par krogov po Chicagu in glasbenih izročilih njegove raznobarvne modernosti, heterogenost vetrovnega mesta oziroma glasbenih ozadij njenih članov pa ji uspe zapakirati v imenitno, nemotečo formo. Tako zasedba najde lepo ravnotežje med svobodnejšimi kompozicijami, v katerih se razživijo improvizacijska igra in zvočni klobčiči, ter gruvom, enostavnejšimi skladbami in občutki.

Plošča The Separatist Party je torej zaokrožena poslušalska izkušnja, ki bo zadovoljila tako tiste poslušalke z nekoliko višjimi zahtevami kot tudi tiste z nekoliko nižjimi pričakovanji po zgolj dobrem zvoku. Oboji bodo iz tematik albuma lahko izluščili sporočila o problematiki separacije, ki jo danes, zaznamovani s pandemično izkušnjo, z dovoljšnje časovne distance razumemo kot izredno problematično. Album sam pa lahko zavoljo njegove kompletnosti razglasimo za eno prijetnejših izkušenj preteklega leta na polju kombinacij jazzovske godbe, improvizacijskih pletenj in širših, obglasbenih kontekstov.