Yammat FM, 2015

“Joj taj impresionizam, ekspresionizam, kubizam, pizdamaterizam”!

Purgerski kantavtor Miki Solus je v zadnjem času ena zanimivejših pojav na zemljevidu balkanskega podtalja, predvsem doma, kjer ima že kar kulten status. Po nekaj letih prisotnosti na sceni in nekaj EP-jih je šele pred kratkim izdal debitantski album Muzika za djecu i penzionere. Naslov morda sugerira življenje od plenice do plenice, saj si ti dve socialni kategoriji sčasoma postaneta podobni v marsičem, tudi v razmišljanju. Ciljna publika naj bi bili bodisi zaradi minimalističnih prijemov bodisi zaradi infantilnih tekstov, ki pa vseeno potrebujejo obilico časa za razčlembo, tega pa naj bi imeli prav upokojenci. A kljub naslovu bodo Mikija Solusa poslušali ravno tisti, ki ne spadajo v omenjeni kategoriji. 

“Kad Miki kaže da se boji” je bil komad nedotakljive Azre, Mrtav je Johnny pa je zadnji komad na Mikijevem albumu, kjer z argumentom, da je čas za nekaj novega, kot jezikavi smrkavec brezobzirno obračunava s starimi vrednotami novega vala, z bendi, ki so zapečeni v srca generacij. Ena izmed konstantnih značilnosti besedil je namreč fakinsko pljuvanje po vsem, kar ti pride pod roke, v in na ušesa, po vsem, kar vidiš, ali po čemerkoli, kar je pač uporabno za potrebe enostavne rime. Tudi zafrkantska poveličevanja samega sebe in samoironija do svojih pevskih sposobnosti so členi formule Solusovega rimoklepaštva. V originalu je Miroslav Kocijan, ki mu je definitivno treba priznati original, ki temelji na neizmerni, na asociacijah temelječi domišljiji, ki jo dečec vsekakor poseduje. Ali pa ona njega. Ampak tu so na srečo eksorcisti nemočni. Smisel za humor in širino ni pod vprašajem. “Kaj ti bo globina, če nimaš širine”!? Te je v internetni dobi, v obilju dodatnih možnosti izbire paradoksalno zmanjkalo. Včasih je en sam TV-kanal vsiljeval vsebine, hkrati pa nudil različnosti, ki so osebnosti, limitirane z izbiro, vseeno kompletirale. Danes neslutene možnosti izbire v globinah in specializaciji formira nekompletne, fijakerske ljudi. Miki pa ni fijakerski konj. Poleg mnogoterih stvari in oseb je imel poln kufer tudi kitare, zato je raje presedlal na lounge klaviature, netipično zasedbo pa tvorita še dva zagrebška kujona - Andrej Tačigin na cajonu in Frane Visković na akustičnem basu. 

Muzika za djecu i penzionere je akustični izdelek v miljeju popa. Na njem sta mesto našla že pod kožo zažrta hita Pun kufer in Hipster, katerega legendarna izvedba z vlaka Maribor ¬- Ruše je postavljena na spletiščni ogled. A vendarle gre v celoti gledano za pop corn izdelek, ki častitljive starosti ne bo dočakal, ker ga bo mainstream po intenzivnem prežvekovanju izpljunil na margine občasnih omemb, kar je škoda glede na avtentičen potencial, ki ga Miki ima. Album sodi med tiste, ki te na mah pritegnejo, nato pa se z vsakokratnim novim poslušanjem ne loščijo, temveč zlajnajo. Nejasno je, zakaj je bil izdan v takšni obliki, glede na to, da so se vsi komadi, razen dveh, pojavili že na EP-jih. Drugi feler albuma ni Rudi, ampak prilizovanje mainstreamu v obliki okraskov, ki jih predstavljajo preveč poudarjeni ženski back vokali in saksofonske otožne melodije. Suncobran je swingerski komad z riffom glasu koale, ki sodi bolj na TV v terminu elitnih nedeljskih popoldnevov. O sole mio! Solus je zajahal val hipsteraja, njegova popularnost pa vzhaja kot testo. Če je že moral izdati album z že objavljenimi komadi, bi ga lahko do kosti oguljenega, kot spoken words recimo. Ali pa s komadi s prejšnjih EP-jev, kjer je pravi Miki Solus dihal s polnimi pljuči. Muzika sumnjive kvalitete je bil v svoji surovosti in minimalizmu bolj rokersko bluzerski, bolj kabarejsko absurden in res unikaten underground produkt. Tisti nepozabni komadi, kot sta zajebantski in z Volaričevo predelavo Vrbe primerljiv Das Steht Mit Gut ali Rađanje vanzemaljca, ki leti kot čmrlj Rimski-Korsakov. Epski je bil seveda tudi Kolinje, vrhunska zagorska psihopatska parodija na Seven Nation Army. Ne bi se ni Dudek posramil! Tisti Gruntovčan iz nekih drugih časov, v katere se furajo tudi nove generacije. Ama, Miki je takšen – dobro vzgojen, ampak provokator, in spet ampak - brez zle namere. Ve, da tudi nov album ni dober in bo tudi njega kmalu imel poln kufer. Mogoče pa se vrne na stara pota, ko je srkal sok od višnje in se vozil z Busom iz pakla, ki kot da ga je šofiral Dani Kavaš. 

 

Vrh albuma je Robi Prosinečki. Quaresma ima samo zunanji felš, ampak najboljši zunanji felš vseh časov, Žuti pa je bil protagonist najboljšega rolanja vseh časov na velikem igrišču, kjer je v bistvu haklal, ter tržna niša, saj so Španci njegovemu  steklenemu mišičevju posvetili lutko El Prosikito. Žalostna je usoda umetnikov. „Golman je u kurcu, lopta je na prečki“, ampak gola, ki bi spravil album do ekstaze, ni, kljub temu, da soler Solus dribla z raperskim jezikom kameleona in v trip-rap ritmu nanizanih rim asociativnega porekla v enem komadu prodaja vse – od igle do traktorja. "Jebeš LSD, hašiš, vutru i gljive, idem u Međimurje s bakom brati šljive!!!"

http://mikisolus.bandcamp.com/