MILLION EAR: OCEANIC STATE EP / SUNGAZER: SUNGAZER, VOL.2

MILLION EAR: OCEANIC STATE EP / SUNGAZER: SUNGAZER, VOL.2

Recenzija izdelka
7. 4. 2019 - 19.00

V tokratni Tolpi bumov bomo poslušali dve krajši izdaji skupin Million Ear in Sungazer. Obe izdaji sta ukoreninjeni v konceptualni svet jazz glasbe, ki pa ji vlivata odtenke različnih drugih glasbenih zvrsti. Začnimo najprej z Million Ear, zasedbo, ki jo sestavljata ljubljanski pianist in skladatelj Rok Zalokar ter Filippos Glinavos na kitari in vokalu, na snemanjih pa so se jima pridružili še različni bobnarji. Million Ear sta svoj prvi EP z naslovom Oceanic State izdala v sodelovanju z založbo Kamizdat konec januarja letošnjega leta. Oceanic State je fraza, ki jo je uporabil Romain Rolland v svojem pismu Freudu in ki opisuje infantilno stanje čudenja in enotnosti z okoljem. Neskončnost torej, ki izvira iz sveta, v katerem ni jasno začrtanih meja. Ta naslov izdaji pritiče, v metaforičnem smislu namreč lepo opiše proces nastajanja komadov, ki izhajajo iz raziskovanja zvoka ter improvizacije, prepletene z družbenokritičnimi besedili.

 

Million Ear: Oceanic State EP (Kamizdat, 2019)

Osnove za projekt in EP Oceanic State so zrasle na sešnih v Rotterdamu, za katere sta se Rok in Filippos dobivala z različnimi bobnarji in razsikovala potenciale njunega sodelovanja. Posnetki so bili nato prebrani in kirurško obdelani v post-produkciji, ko je celoten EP dobil svojo sedanjo obliko. Pomen fraze, ki jo nosi v naslovu, se konceptualno torej povsem ujema s spočetjem skladb z albuma. Gre predvsem za določeno raziskovalno, konstruktivistično potovanje, le malo glasbenih parametrov je tu določenih vnaprej. Besedila, ki jih piše Filippos, so pravzaprav edini formalno strukturiran element znotraj kompozicij, ob čemer tudi ta variirajo. S tega zornega kota lahko EP razumemo tudi kot vpogled v specifičen trenutek ustvarjanja, neponovljiv v svoji edinstvenosti. V primeru obiska koncerta skupine Million Ear bi torej morda prepoznali odlomke besedil kot nekakšen srž skladb, a potencialno s povsem drugačnim splošnim vtisom.

V tem kako izhaja iz tradicionalne in akademsko podprte tradicije jazzovske godbe, je zvok zasedbe moderen v svoji rabi tako improvizacijskih konceptov kot tudi težke rabe sintetičnih zvokov za ustvarjanje zvočnih pejsažev. Prav tako se je močan velik vpliv hip hopa, predvsem z vidika vokalne intepretacije skladb, saj Filippos na komadih predvsem repa. Besedila, ki so introspektivna in obenem družbenokritična, izvirajo iz aktualnosti sveta, v katerem ustvarjalca živita. Navkljub zgodovinski narativi takšnega glasbenega izraza, kakršnega korenine lahko sledimo k ustvarjalcem, kot so Amiri Baraka, Bob Kaufman in Gil Scott-Heron, pa zasedba Million Ear ustvarja predvsem v sodobnem duhu post-modernega relativizma.

Če sta se omenjena Amiri Baraka in Gil Scott-Heron posluževala poezije in improvizacije kot načinov izražanja identitete zatirane in marginalizirane črnske skupnosti v šestdesetih letih v ZDA, je to potrebno razumeti predvsem v kontekstu tistega časa. Prav tako pa lahko sporočila zasedbe Million Ear tolmačimo v kontekstu današnjega časa, ko je meja med tem, kaj je resnično in kaj je fake, čedalje bolj zabrisana. Kljub naperjenosti proti kapitalizmu sporočila niso uperjena proti kakemu skupnemu imenovalcu, temveč na nek način zgolj popisujejo posledice modernega načina življenja. V tem smislu sta ustvarjalca izvzeta iz vzpostavljanja močnega občutka identitete ter posledično znamke, ki bi iz tega izvirala. To se kaže kot kontrapozicija določenim sodobnim ustvarjalcem, ki svojo osebno znamko gradijo na podlagi identitete, vpete v določen fragment družbe. Poudarek zasedbe Million Ear torej ni v sporočilu samem, temveč v raziskovanju izraza in predvsem v sami glasbi, ki izvira iz družbenih interakcij v improvizaciji in je prav na podlagi tega neločljiva od okolja tistih, ki jo ustvarjajo.

 

Sungazer: Sungazer, Vol. 2 (samozaložba, 2019)

Če pozorno poslušamo zadnji komad z EP-ja Oceanic State, ob koncu zaznamo delček, ko Zalokar igra spremljavo znane Coltranove skladbe Giant Steps, medtem ko Filippos repa, kar implicira dejanski trenutek nastajanja teh skladb. Prav tako nas ravno Giant Steps popelje čez lužo v svet sorodnih jazzovskih nerdov in tudi k EP-ju zasedbe Sungazer, EP-ju Sungazer, Vol. 2. Skupino Sungazer sestavljata bobnar Shawn Crowder ter producent in basist Adam Neely. Oba ustvarjalca živita in ustvarjata v New Yorku  in prav tako izhajata iz tamkajšnjih jazzovskih šol.

Pred le kratkim trenutkom smo naslovili ustvarjanje osebne znamke na podlagi identitete, vpete v določen fragment družbe. To se v primeru zasedbe Sungazer več kot očitno kaže kot posledica odmevnosti basista Adama. Adam si je internetno slavo zgradil z ustvarjanjem YouTube videov, v katerih v obliki video-esejev raziskuje različne glasbene koncepte in v splošnem opisuje življenje mladega jazzovskega glasbenika, nastanjenega v New Yorku. Na podlagi relativne dostopnosti vsebine njegovih videov se je uspel vpeti v sceno jazzovskih nerdov ali pa se je ta pravzaprav šele razvila okoli njegovih videov. Obstaja torej ta celotna geekovska internetna skupnost, ki si izmenjuje različne meme, ki se nanašajo denimo na solo Tommyja Flanagana v izvedbi že omenjene skladbe Giant Steps, pa na ostale v izvedbah Jacoba Collierja, Kennyja G-ja in tako naprej.

Vzemimo v zakup pomembnost, ki jo meme format predstavlja v današnji komunikaciji mladih. V konkretnem primeru se to kaže ob različnih glasbenih elementih ali ustvarjalcih, ki v določenem fragmentu kulture zadobijo poseben pomen. Postanejo nekakšna splošna referenca, skupni jezik skupine ljudi, ki jih zna tolmačiti in v njih vidi smisel. In večina konkretne skupine ljudi, o katerih je tu govora, spozna na YouTube kanalu Adama Neelya, kar pomeni, da lahko stvari, ki jih reče, pridobijo veliko težo v komunikaciji med mladimi, četudi so v videih omenjene zgolj mimogrede.

In to je primer grajenja identitete, ki bi ga lahko izpostavili kot diametralno nasproten zasedbi Million Ear. Čeprav obe zasedbi izvirata iz iste zapuščine, je zvok skupine Sungazer instrumentalen in zasidran v produkcijo elektronske glasbe. Improvizacija je veliko bolj strukturirana, ravno tako pa je celoten proces ustvarjanja bolj teleološko usmerjen in pedanten v smislu grajenja kompozicij. Obe izdaji skupaj predstavljata dva pola potenciala glasbenikov, ki izvirajo iz akademske jazzovske tradicije. Prav tako pa predstavljata širok razpon raznolikosti človeške kreativnosti, če ju poslušamo z vidika štirih sodobnikov, s sorodnimi izkušnjami, ki so poslušali sorodna predavanja, si delili podobne posnetke različnih koncertov in poslušali iste plate, na koncu pa ustvarili nekaj lastnega.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness