True Panther Sounds, 2023

Glasbo njujorških Model/Actriz lahko v grobem postavimo med tiste variante sodobne postpunk formule, ki delujejo v vrtincu nojzerskega avdiošoka in ezoteričnega liricizma ter preko teh raziskujejo predvsem možnosti za grenko osebno izpoved. Na skupininem dolgometražnem prvencu Dogsbody se ta izkaže za obscen vpogled v nočno življenje Cola Hadana, pevca in v več pogledih osrednjega protagonista benda Model/Actriz. Album poslušalstvu razgrinja dezorientiran notranji svet avtorja, postavljen v skrite kote urbanih podtalj, kjer se na vsakem vogalu odvijajo zgodbe, obeležene s seksualnim hedonizmom. Tega Hadan obravnava kot dvostranskega; kot vir življenjske afirmacije, a hkrati kot animalističen instinkt, ki zaradi svoje utemeljenosti v stalnem manku zazasužnji lastnika in ga obsodi na stremenje za nedosegljivo potešitvijo.

Če je Hadanov performans zaznamovan z nago, a hrapavo intimo, se resničen kaos albuma Dogsbody vrši v abrazivni inštrumentalni podlagi, katere kreativno vodilo naj bi bilo povzeto v mantri »vse je lahko boben«. Kitarist Jack Wetmore, bobnar Ruben Radlauer in basist Aaron Shapiro vodijo glasbeno linijo, ki se premika od starejših dance-punk prijemov, do no wava, noise rocka in industriale, vse skupaj pa streže potrebam vokala, ki diktira energijo soigralcev. V tem stilskem stičišču glasbeniki delujejo od leta 2016, ko so na manjših njujorških prizoriščih že zgodaj doživeli zagrete odzive, a je povod za studijski album kljub uspehom prišel mnogo kasneje; obdobje pandemije se je izkazalo za glavni mejnik skupininega delovanja, saj so se takrat odločno zavzeli za svoje delo in se povezali pod vodilom Hadanovega pripovedništva.

Med sodobniki se štirica uvršča blizu bendov Chat Pile, Gilla Band ali Gnod, le da sami nudijo precej bolj nišno kombinacijo žanrskih karakteristik, znotraj katere Hadan kot frontman močno definira posebno identiteto bendovega zvoka; njegov performans, poln golih, polšepetanih vokalov hitro prikliče v spomin Jamieja Stewarta iz Xiu Xiu, s katerim si vokalist deli tako emocionalno intonacijo kot tudi čut za medigro ostrih in nežnejših glasbenih elementov. A za razliko od Stewarta, čigar glasba velikokrat doseže tudi ekstatično noto, manira, v kateri Hadan podaja besedila, ne razprostira intrigantnega osebnega centra, ki naj bi se skrival pod sloji mentalnih opor in travm; pevčevo psihološko zakulisje je namreč nekaj, kar se poslušalstvu razkriva kot ekshibicionistični akt, nekaj, kar sproža odpor in kar je konec koncev zaznamovano s sramom, nemočjo in željo. 

Komadi, kot sta Donkey Show ali Sleepless, prej kot privlačijo, odbijajo – na napeti inštrumentalni gladini plešejo Hadanovi vokali in iščejo ravnovesje, dokler bend ne prekine izpovedi in nasilno degenerira skladbe v hrupno industrialno mešanico. Spet drugje si skupina dovoli več zabave, bolj dance-punkovsko naravnane skladbe, med katerimi se stalno odvijajo ostri zasuki in nepričakovani zdrsi v ozračje. Četudi ritmi zapadejo v plesne vode in se vstavki noiserskih rafalov pojavljajo ob ravno pravšnjih frekvencah, je album močno zaznamovan z napetostjo, katere glavni posrednik je vedno Hadan. Razplet te napetosti plata doživi z epilogom Sun In, v katerem vokalist končno izrazi bolj romantično plat, ki je prej lahko zgolj bežno sekala ven iz labirinta brezciljnega hedonizma in paničnih soočanj z realnostjo, ki ne dopušča, da bi bila izigrana.

Pohotne eskapade, do katerih Hadan goji tako fascinacijo kot gnus, so prikazane v nelaskavi luči kot umazani melodramatični vrhunci osebne drame, ki bi morda bolje ostala neartikulirana in omejena na osebno izkustvo. Glasba albuma Dogsbody zna biti edgy in pretirana, a kljub temu ne izpade tako, češ da bi bila željna tarča nekih površinskih estetizacij, ki bi iz vokalista in njegovega pripovedništva gradile idol ranjenega, nerazumljenega artista. Pravzaprav skupina razblini takšne fantazije že s tem, ko se izogne romantizacijam svojih tematik in se raje samozavestno sooči z bedo in vznemirjenjem človeškega gona.