Vinter, 2022

Norveška zasedba MoE je na valovih 89,3 MHz nazadnje gostovala leta 2019, ko je navrgla kar šest albumov različnih vsebin in sodelovanj. Z raznovrstno bero izpred treh let so svojo nojzersko, improvizacijsko in punkersko značajnost tako kot vselej razvijali v še nepoznane smeri. Da MoE še posebej v zadnjih letih ne skoparijo s produktivnostjo, je javno znano. Kljub vsemu jim je istega leta uspelo posneti še eno ploščo, The Crone, najnovejšo izdajo Oselčanov, ki je v nasprotju s platami pri hišni založbi Conradsound izšla pod perutmi relativno sveže neodvisne založbe Vinter.

Pri MoE se večkrat zgodi, da njihova postava variira glede na izdajo. Stalnica sta seveda basistka in pevka Guro Skumsnes Moe in kitarist Håvard Skaset, večkrat se jima pridruži tudi bobnar Joakim Heibø Johansen, ki pa na plošči The Crone ni prisoten v celotnem scenosledu. Ne manjka niti gostujočih glasbenikov, ki se tokrat zvrstijo v sedmih pesmih v slabi uri dolgem glasnem ekskurzu. Tega ne bomo preveč opredeljevali glede na preteklo diskografijo, ker je ta enostavno preveč razmetana na več front. The Crone ne oddaja energije konceptualne plošče, temveč prenaša poskus vnosa cinematične note v dosedanji izraz zasedbe. No, to so njihove besede. 

Na pročelju ostajata skupna silna prodornost benda in neutrudna variabilnost pevke Guro, ki sta najočitnejša elementa pri večini inkarnacij benda. Preskoki v ritmih se tokrat odmikajo nepredvidljivosti v drugačni opravi. Počasneje valeča se zaciklana rifovja se vračajo k bolj sludgerskemu značaju MoE, ki pa nikoli ne stoji na dovolj trdnih tleh, da ne bi v hipu razpadel na drobce poezije pevke Guro s svobodnjaškim dromljanjem godal in tolkal, za katere so zaslužni Ole-Henrik Moe, Kari Rønnekleiv in Ane Marthe Sørlien Holen.

Naslovna pesem The Crone ne okleva s čimprejšnjo seznanitvijo s topotom, ki ga uvede skozi devetminutno dolžino. V skladbi poteka izmenjava med glasovnim narativom in konstantno napetostjo, dirigiranjem pretečega in nelagodnega. »Release the sharks, construct again my heart…«, zaječijo besede v komadu Beautiful Stranger, ki zaudarja po starem Swansovskem diktatu čez hrupno trkljanje z momentalnimi razpadi in ponovnimi vzpostavitvami. V skladbi Silver Lining prikažejo razvoj rifaže, ki nevede iz baskitarskega izvora preraste v sintovsko-bobnarski vojni marš z neugodno, zlovoljno dikcijo. Tako, ki so jo včasih s podobnim hrupom znali podstavljati tudi Neurosis. Ta lahko niha med prijaznim pripovedovalskim timbrom in pokajočo koleričnostjo. Prav tako je pri petju, ko si Guro dovoli skorajda zapomnljive vokalne linije, ki bi lahko spadale onkraj robne glasbe, spet drugič skorajda šamanske eteričnosti, ob dveh zasukih pa smo v zajedljivem kričečem primežu in upamo na razpust in katarzo. Ta sicer pride, a si MoE za to vzamejo precej časa. No, dvainštirideset minut, zato je priporočena konzumacija z enim zajemom in ne postopoma.