Moor Mother: Jazz Codes

Recenzija izdelka
8. 9. 2022 - 19.00

Anti-, 2022

 

Tolpa bumov bo vnovič, pravzaprav že drugič letos prisluhnila Moor Mother, ameriški poetinji, raperki, producentki. Sicer pa bomo figurativno v Sloveniji tej filadelfijski glasbenici prisluhnili že četrtič letos. Slišali smo jo namreč že v Tolpi bumov z njenim stranskim projektom 700 Bliss, poleg tega pa je Moor Mother že dvakrat letos gostovala v Ljubljani, najprej na festivalu Druga godba, nato pa še na Jazz festivalu Ljubljana, kot del zasedbe Irreversible Entanglements

Prevod jeze v klubsko muziko; klofuta
 / 15. 7. 2022

Camae Ayewa se vztrajno upira superzvezdniškemu statusu, zahvaljujoč naravi svoje glasbe pa kontrolirano biva v objemu limitirane prepoznavnosti znotraj zdravega podzemlja. Že leta se konsistentno drži tirnic vsakoletnega preporoda, vsakič znova poišče novo nišo, jo osvetli s svojo glasbeno briljanco in se odpravi na naslednjo pustolovščino. Njena pot, glasbena izvirnost, drugačnost in tudi nekomercialna naravnanost pa seveda niso mogle mimo radarjev Glasbene redakcije Radia Študent. 

Ko smo jo na Radiu Študent leta 2017, manj kot leto po izidu njenega prvenca Fetish Bones, prvič obravnavali, je še plavala v globinah nekoliko mračnejše hrupnejše sonične avantgarde. Že takrat se je tematsko močno držala prvin afroameriškega opolnomočenja, ki so z govorjeno rimano besedo neločljivo povezane že od časov Gila Scotta-Herona, korenine pa vlečejo iz razvoja jazzovskih avantgard 50. in 60. let, iz katerih so se nekako prelevile v vokalizirano besedo. Nadaljevale so se predvsem z glasníki v obliki hiphopovske kulture, številnimi zavednimi raperji in raperkami, s katerimi se je ta duh afroameriške modrosti zlatih dob 80. in 90. let prejšnjega stoletja prenesel v tretje tisočletje. 

Svojo držo je Moor Mother nato skozi leta utrdila s svojo poezijo v okviru težkokategornega jazzovskega kolektiva Irreversible Entanglements, pa projektom Black Quantum Futurism in odličnimi avtorskimi ploščami pri sicer pankovski založbi Don Giovanni med letoma 2017 in 2020 ter s kasnejšim odpiranjem širšemu, tudi hiphopovskemu občinstvu. Slednje jo je sprejelo odprtih rok, predvsem ob njenem sodelovanju z junakom art rapa billyjem woodsom na plošči Brass in ob izidu solo plošče Black Encyclopedia of the Air, a kar je še posebej navduševalo, je bilo nekakšno kvalitativno stopnjevanje njenega kreativnega niza, ki je svoj vrhunec dosegel ravno ob pandemiji. Svojevrstno kulminacijo procesov, opisanih v tem in prejšnjem odstavku, pa predstavlja tudi obravnavana plošča Jazz Codes, ki jo je Moor Mother izdala pri založbi Anti- julija letos.

Potop v filozofijo afrofuturizma s poezijo
 / 7. 10. 2021

Po več letih potikanja po avantgardi je torej Moor Mother na veselje privržencev sladkobnih glasb zdaj omehčala svoj pristop in inštrumentalno dostavila najbolj dostopen kos glasbe doslej. Gre za priljudno ploščo, pravzaprav nekoliko neznačilno za materin opus, dogaja pa se v produkcijskem okolju, v katerem zopet sodeluje Olof Melander, švedski producent, ki stoji tudi za njeno prejšnjo, z naslovom Naj Tolpa bumov okronano ploščo iz leta 2021. Precej podlag je zelo enostavnih, pravzaprav modalnih jazzovsko-raperskih, basovsko močnih, ritmično zaznamovanih in za razmere Moor Mother svetlih kompozicij, v katerih s pomočjo gostujočih inštrumenalistk, kot sta harfistka Mary Lattimore ali velika flavtistka Nicole Mitchell, zrcali neizpodbitno povezane jazz, soul, hiphop in druge afroameriške glasbene bisere. 

Seveda je bilo doslej vselej jasno, od kod Moor Mother izvira, s čim je intelektualno, glasbeno, umetniško podkovana oziroma podprta, a tokrat to najbolj eksplicitno pokaže. Jazz Codes so poklon črnski kulturi, afroameriškim velikanom. Ne gre toliko za futurizem, gre za historičnost, gre za sedanjost. Poleg pričakovanih poudarjenih mitičnih osebkov afroameriške kulture, kot sta denimo Mary Lou Williams ali večkrat omenjeni John Coltrane, s katerim se prek domače Filadelfije čuti še posebej povezano, pa avtorica v svoj panteon uvršča tudi novejše genije glasb afriške diaspore, pomembne za opisano kontinuiteto glasníkov afroameriške kulture. Kot so se OutKast, The Roots in D'Angelo, se tudi Moor Mother odziva na rasizem, kapital ter nasilje, ki pretresajo Ameriko in še posebej udrihajo po Afroameričanki. Tudi vokalno je avtorica precej klasična, morda še bolj hiphopovska kot v sodelovanju z billyjem woodsom, dostavlja tudi po 16, 32 vrstic kontinuiranega rapa in spretno meandrira med zase značilnejšim plavanjem po govorjeni besedi ter metrično pravilnimi verzi, praktično skozi celotno ploščo pa jo dopolnjujejo konvencionalnejši raperski pristopi svežih imen na sceni, kot so justmadnice, Yungmorpheus ter Akai Solo.

A vendar, ob končni opredelitvi do albuma je kljub njegovi nedvomni kompletnosti na mestu pomislek, da je ravno ta korak v glasbeno sredino tudi razlog, da plošča ni v rangu njenih najboljših izdelkov, kot so njene zgodnje plošče ali pa Brass in lanska Encyclopedia. Morda je s ploščo Jazz Codes Moor Mother najbliže širokemu poslušalskemu krogu, ki se ga, kot opisano na začetku recenzije, spretno ogiba, in morda to za trenutek razblini njeno pustolovsko, že leta konsistentno famo. A kot vedno ostaja večplastna, ostra kritičarka družbe in sveta, v katerem je glasnica apokalipse, ki sledi. V jazzu je preteklost in jazz je prihodnost.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness