ŠOP Records, 2022

Za predstavitev ustvarjalca, kot je morvern, na RŠ-u ni potrebno izgubljati besed. Jan Cizej – človek, skrit za psevdonimom – je bil na naši frekvenci že ducatkrat pokrit, odkrit, premlet in zapet. Kot eden najbolj marljivih in vidnih akterjev ljubljanske ter posledično slovenske indie scene, je na valovih Študenta zasluženo našel svojo špuro. Ta ga je pripeljala do petega polnopravnega albuma, poimenovanega King Toro, ki se v diskografijo ustvarjalca umešča kot prva konceptualna plošča z narativo, ki v njegov značilen lo-fi kitarski zvok vpleta tolkienovske persone in slučaje.

Plošča sledi kralju Toru in njegovem koncu ob epski bitki, vendar pa je sama zgodba precej izmuzljiva, saj so besedila zaradi vokalnih efektov in nasičene narave glasbe pogosto nerazumljiva, kar pa je pravzaprav morda celo bolje. S tem se namreč ustvarjalčeva zastavljena narativa deloma izgubi in publiki prepusti določeno mero individualne interpretacije, ki pa zaradi samega medija glasbe temelji na širši platformi od zgolj teksta pesmi. Začetni komad Hope Survives da z umetno-generiranim govorom poslušalstvu otipljivo iztočnico in nas umesti v distopično prihodnost, napol fantastično, a še vedno umeščeno v človeški obstoj. Brezosebnost hladnega umetnega glasu postavi jasno ločnico, onkraj katere se začne naše divergentno doživljanje zgodbe, v kateri se moramo bolj kakor na besede zanašati na holističen zven pesmi. 

Zvočno je plošča odmik od poznanega morvern zvoka, a se kljub temu ob pozornem poslušanju da odkriti sledi glasbenika, denimo njegovo uporabo harmoniziranih riffov ter filtriranih vokalov. Žanrsko je težja od indie-rock izhodišč avtorja, a sledi razvoju zvoka, ki smo mu bili priča na albumu Captain Trips, na katerem je Cizej z dodatkom kolegialnega kolektiva sviratorjev obogatil morvern zvok preko nivoja, ki ga je z dotedanjimi izdajami postavljal sam. Tudi tokrat se Cizeju pridružita Nejc Čulk in Vasja Onič, zadolžena za spremljevalne vokale in bobne, Šulk pa še za sintetizatorje. Predvsem tolkala so za težek in odpeljan stil muzike na plošči ključna, saj z dobro premišljeno dinamiko in radodarno distorziranim miksom prevzemajo hkrati vodilno vlogo vleke glasbe ter podlage, ki učinkovito služi kitaram, ko te prevzamejo pobudo. 

Glasba se epiki primerno povezuje iz komada v komad in ohranja ne le rdečo nit zgodbe, temveč tudi stalen, občuten naboj, ki nastane kot posledica skladateljsko trših pristopov in bolj abrazivnega zvoka kitar, kot smo ga od Trboveljčana vajeni. Kljub splošno agresivnejšemu zvoku pa se na albumu znajdejo tudi pesmi, ki močneje sledijo ustaljenemu zvoku glasbenika, kar sicer prispeva k barvitosti plate, a hkrati zbuja pomisleke, da smo priča kolažiranju kompozicij, ki niso bile mišljene za konceptualni album. Tovrstne dvome podpira tudi dejstvo, da album traja zgolj 23 minut, izmed desetih skladb na plati pa bi kar štiri lahko lažje umestili kot vmesne »interlude« kakor polnopravne pesmi.

Če so dosedanje izdaje glasbenega projekta morvern zaznamovale metamorfoze pridevniško-samostalniških opisov Cizeja, se tokrat fokus premakne iz umetnika samega na zgodbo in svet, ki ju je ustvaril znotraj albuma. Do sedaj smo spremljali Cizejev razvoj in ples znotraj nians rock žanra ter njegovih pankrtskih vnukov – če si sposodimo prispodobo iz komada Prequel to King Toro’s Death – na podlagi akutne pozicije glasbenika, ki jo je determinirala aktualna izdaja, smo radijsko pol-poznavalsko kimali in kovali oznake. A zakoni fizike nam narekujejo, da lahko poznamo zgolj pozicijo ali smer valov, nikoli pa obeh hkrati; Heisenberg to in ono, baje. Iz tega seveda sledi, da ni smiselno pričakovati, kaj nam glasbenik kreativnega kalibra morvern prinaša, saj smo ob pričevanju vsake nove izdaje zopet v temi glede ustvarjalčevega naslednjega koraka. Četudi se zvočno zanaša na zanesljiva rockovska valovanja prejšnjih generacij, se morvern vseeno edinstveno znajde v trenutnem prostoru-času slovenske scene in z albumom King Toro brez pretiranih presenečenj – pa smatrajte to kakor želite – zakoplje globlje v svoj lager na polju alter muzike.