samozaložba, 2021

Predstavnik hrvaške producentske diaspore na Otoku Max Morwell se je že davnega leta 2001 prvič povezal s kultno figuro zgodnjega dubstepa, takrat še mladim producentom Kode9-om, menda v zvezi z nekim njemu ljubim dubplatom. Toda šele 17 let pozneje, po selitvi iz Londona na severovzhod Anglije, je z debitantskim singlom Dream Last Night zares zaživel njegov projekt Morwell. Slednji predstavlja odličen primer sodobnega samotnega jezdeca na široki avtocesti napredne elektronske muzike, ki povezuje preteklost in prihodnost.

Morwell ustvarja na presečišču jungla, hardcora, UK bassa, garagea, dubstepa, footworka, breakbeata in hyperpopa, a njegove produkcije nosijo osebni pečat, predvsem v smislu neke igrive, radožive eksperimentalnosti. Njegov vizualni podpis je figurica medvedjega obraza, ki jo najdemo na vseh njegovih spletnih platformah. Producent v maniri naredi-sam skrbi za izdajanje in promocijo svoje glasbe. Kljub relativni anonimnosti je njegov EP Eyes On Me iz julija 2019, navdahnjen mišmaš eksperimentalnega jungla, hardcora in footworka, na podzemni sceni doživel precejšen uspeh. Sledila je serija raznih EP-jev, singlov in enkratnih remiksov oziroma bootlegov raznih hitičev. Komada Stay Flo pevke Solange in No Tears Left to Cry Ariane Grande sta denimo postala drum’n’bass razpaljotki. Prepoznavne komade iz animiranega filma Levji kralj je v posebnem EP-ju pretvoril v jungle/hardcore bombe iz vzporednega vesolja, hit Claws z zadnje plate Charlie XCX pa je postal glomazen 2-step benger. Zavezništvo je spletel tudi z londonsko ustvarjalko Loraine James, z njo izdal skupni štikl, ona pa je zanj prispevala remiks. 

Na svojem samozaloženem debiju Souls Morwell eruditsko prepleta mnoštvo elektronskih izrazov, ki so se na Otoku razmnožili po letu 1990, in jih s skoraj znanstveno natančnostjo secira, dekonstruira in ponovno sestavlja v samosvoje klubsko-eksperimentalne kompozicije. Isti poudarek daje tako na hiperrealistično zvočno podobo, ki stavi na kvaliteten zvočni dizajn, kot tudi na ritmično evforijo, značilno za celoten hardkor kontinuum. Uvrstimo ga lahko v dediščino popularnega modernizma, saj je vsaka njegova produkcija lasten univerzum. V njih lahko sicer prepoznamo neke žanrske označevalce, toda njegov avtorski podpis je tako prominenten, da ne moremo govoriti o golo funkcionalnih klubskih štiklih, saj nudijo tudi prijetno avdiofilsko izkušnjo. 

Njegove produkcije so zasnovane tridimenzionalno – kot prostor, v katerem lebdijo melodični motivi, odmevi sintetičnih vokalov v duhu UK hardcora ter hyperpopa in, lahko bi rekli, nekakšni fejk terenski posnetki, ki zvenijo, kot bi bili ujeti v virtualnem prostoru – namesto šelestenja listov slišimo šum in brnenje električnih vezij ter druge abnormalnosti. Komad Uprising zaradi posnetkov množice s kakega rejva zveni kot zvočna prikazen, ki se ji približamo vsakič, ko sredi gozda iščemo ilegalni rejv. Do nas prihajajo gmote basovskih frekvenc in človeških vzklikov, ki počasi dobivajo obliko, vse dokler ne dosežemo srčike vesolja, ki jo predstavlja soundsystem. S svojimi masivnimi, kotalečimi se basi, ekstatičnimi vokalnimi sampli in sončnimi sintovskimi melodijami štikl Relics izpade kot preplet zgodnjega dubstepa, dub techna in UK hardcora. Komada Channels in Revelations pa nekoliko resneje koketirata s klasičnimi drum’n’bass vzorci, a zaradi Morwellovega zvočnega pečata presegata svoje vrstnike.



Njegova muzika je posejana z gliči, fraktalnimi sintovskimi linijami in kalejdoskopskimi vokalnimi manipulacijami. Eden od vrhuncev plate je futuristični d’n’b štikl Delirium, ki ga zaznamujejo razrezani vokalni vzorci ter vrtoglavi sinkopirani ritmi. Omeniti moramo tudi res enkratna komada Corrupted in Biosonics, ki prav tako dolgujeta dubu, dubstepu, junglu in hyperpopu. Za češnjico na vrhu torte pa so poskrbeli še DJ Flp, DJ Manny in El Blanco Niño s tremi navdahnjenimi remiksi v tradiciji naprednega footworka.



Presežna vrednost Morwellovega debija se skriva prav v njegovem zrelem in premišljenem pristopu k tradiciji. Njegove produkcije odražajo poznavanje dediščine, kritično distanco do gole nostalgije in željo po iskanju avtentičnosti. Obenem pa premorejo neko popovsko noto, ki se skriva v iskrivih vokalnih vložkih, s katerimi lahko privabijo tudi manj nišne poslušalce. Kot zaokrožena, dramaturško osmišljena celota Souls predstavlja hvalevreden primer sodobnega rejverskega avdiofuturizma, ki še zdaleč ni rekel zadnje besede.