Na področju zdravstva se v zadnjih dneh dogaja veliko. Začelo se je prejšnji torek, ko so mediji po vsej državi od jutra do poznega večera bombardirali bralce in poslušalce o razpadu Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo na UKC Ljubljana. Nadaljevalo se je v sredo, ko smo izvedeli, da UKC Ljubljana odpira samoplačniško ambulanto v okviru kardiološke ambulante. Vrhunec pa je bil dosežen v četrtek, ko je vlada na terenski seji sprejela interventni zakon, ki naj bi med drugim rešil domnevno težavo zlorab bolniških odsotnosti in končno obračunal z vsemi tistimi, ki med bolniško smučajo, okopavajo vrt ali prenavljajo kopalnico.

Številni kirurgi na maksilofacialnem oddelku so po informacijah zdravnika zasebnika, sicer predsednika razširjenega strokovnega kolegija za maksilofacialno kirurgijo, napovedali odpoved delovnega razmerja, zaradi česar naj bi bil oddelek tik pred razpadom. Kot se je izkazalo, je šlo za medijsko akcijo zasebnih zdravnikov, ki že dalj časa opravljajo tudi zasebno prakso. Šele v oddaji Odmevi je predstojnica oddelka dobila priložnost pojasniti, da na oddelku v vsakem primeru ostaja dovolj specialistov. Poleg tega trije specializanti s prihodnjim letom zaključujejo specializacijo, in tudi če pride do omenjenih odpovedi, oddelek ne bo kar razpadel. 

Novinarji žal niso pridobili vseh potrebnih informacij, niti niso v celem dnevu preverili realnega stanja pri predstojnici oddelka. Niso vprašali po motivih medijske akcije, niso preverili, kdaj so zdravniki zasebniki, zaposleni v javnem sistemu, že postali samostojni podjetniki in začeli s popoldansko dejavnostjo. Tudi vprašanja, ali so vsi ti kirurgi toliko časa, kot so opravljali specializacijo, tudi delali v javnem sektorju, kar jim nalaga zakon o zdravniški službi, nismo slišali. Vse to je problematično, saj je celotno medijsko poročanje temeljilo na govorici, realno pa na mizi ni bilo še nobene odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Trije zdravniki, ki naj bi zapuščali oddelek, sedijo v razširjenem strokovnem kolegiju za maksilofacialno in oralno kirurgijo. Ti kolegiji so v skladu z Zakonom o zdravstveni dejavnosti najvišji strokovni organi na posameznem področju zdravstvene dejavnosti. V skladu s Pravilnikom o razširjenih strokovnih kolegijih pa so pri svojih odločitvah zavezani k upoštevanju javnega zdravstvenega interesa. Prejšnji torek je javni interes izvisel dvakrat: najprej je bil utajen s strani privatnikov v razširjenem strokovnem kolegiju, nato pa je nasrkal še javni interes na področju medijev, s tem pa pravica javnosti do obveščenosti. 

Medijska akcija zasebnikov je tako klavrno potihnila, a že naslednji dan je udarila novica o samoplačniški ambulanti, ki se odpira v sklopu kardiološke ambulante na UKC Ljubljana in kjer naj bi za prvi pregled odšteli okoli 130 evrov. Novica prihaja kot presenečenje zgolj za tiste, ki so dejansko verjeli, da je vlada izvedla zdravstveno reformo ter ločila javno in zasebno zdravstvo. Že julija smo v Terminalu pokazali, da je zdravstvena reforma te vlade omogočila predvsem spojitev javnega in zasebnega zdravstva ter da je sprememba zakonodaje preprosto prilagodila pravni red razvoju zasebne zdravstvene dejavnosti. UKC Ljubljana in drugi javni zdravstveni zavodi že dalj časa opravljajo samoplačniško zdravstveno dejavnost. Samo leta 2024 je bilo v naši največji bolnišnici obravnavanih 1186 samoplačnikov. Porast prihodkov UKC beleži pri praktično vseh tržnih dejavnostih, ki jih izvaja. Na področju samoplačniških ambulant je UKC Ljubljana leta 2024 zabeležil tudi najvišji porast prihodkov, in sicer več kot 420.000 evrov. 

Ob samoplačniških ambulantah UKC ponuja še nadstandardno zobozdravstveno dejavnost, samoplačniške reševalne prevoze, seminarje, simpozije in tečaje. Skupaj s to informacijo je treba brati podatek o povečanju čakalnih dob na kliniki za ORL in cervikofacialno kirurgijo. Na UKC Ljubljana sami navajajo, da je med razlogi za podaljšanje čakalnih dob poleg nedelujočega primarnega nivoja tudi povečanje števila samoplačniških ambulant, ki začnejo z obravnavo bolnika, jo izvedejo do določene točke, nato pa ga referirajo na kliniko, kjer nadaljujejo z zahtevnejšo ambulantno diagnostiko. Sistem je postavljen tako, da dobesedno žre samega sebe. 

Dodatna ironija pri vzpostavljanju samoplačniške ambulante na kardiologiji je dejstvo, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije dejavnost ambulantne kardiologije in vaskularne medicine plačuje po realizaciji. Plačilo programov tako ni vezano na dejansko planirano število storitev, ampak je v skladu s 184. členom Uredbe o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja krito po realizaciji. Javna blagajna torej pokrije prav vse, kar je na tem področju opravljeno. Tovrstnega plačila po realizaciji je vse več, namenjeno pa je področjem, kjer so čakalne dobe najdaljše. Postavlja se torej vprašanje, zakaj bi isti ljudje isto storitev, za katero so zagotovljena sredstva, raje izvajali samoplačniško popoldne in v prostorih javnega zavoda? Vprašanje je seveda retorično – v letu 2024 je UKC Ljubljana za pogodbeno delo v samoplačniških ambulantah zapravil več kot pol milijona evrov. Takšnega dela bo vse več. Vlada ni ločila javnega in zasebnega zdravstva, ampak je zasebno konkretno umestila znotraj javnega.

Dejstvo, da je vlada zdravstveni sistem v zadnjih letih dodatno zavozila in privatizirala, je bilo nakazano prejšnjo sredo z novico o UKC Ljubljana. Že naslednji dan, v četrtek, pa je prišla novica, da je vlada na terenski seji v Podravju sprejela predlog Zakona o dodatnih interventnih ukrepih na področju zdravstva. Na straneh vlade so zapisali, da je zakon poslan državnemu zboru, kar je debela laž, saj so zakon dodatno popravili, ga včeraj zvečer ponovno potrdili in ga v spremenjeni obliki poslali v državni zbor. Zakon vsebuje bistvena odstopanja od dveh temeljnih zakonov na področju zdravstva – Zakona o zdravstveni dejavnosti in Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Dejstvo, da po treh letih mandata v temeljno zdravstveno zakonodajo posegajo z interventnim zakonom, samo po sebi priča o dezorientiranosti vladajoče politične kaste na področju zdravstva. 

Interventni zakon prinaša kar nekaj zanimivih novitet. Ureja nadzor nad bolniškimi odsotnostmi, o čemer smo že pisali v Terminalu avgusta, uvaja dodatek za specializacijo urgentne medicine, rahlja določbe o kompetencah direktorjev javnih zdravstvenih zavodov, na novo pa spet omogoča popoldansko dvoživkarstvo za določene poklice. 

Bolniške odsotnosti so težava predvsem za tiste, ki so dolžni plačevati nadomestila, pozablja pa se, da gre za pravico, za katero vsak delovni človek v tej državi tudi mesečno plačuje. Ker imamo polno zaposlenost, je bolniških odsotnosti enostavno več, več jih je tudi, ker se delovna sila stara in bo po novem delala še dlje v starost. Razloge za vse več bolniških gre iskati tudi v čakalnih dobah in nedostopnosti zdravstvenega sistema. Če pogledamo delež izgubljenih delovnih dni zaradi bolniških odsotnosti, vidimo, da v zadnjih dvajsetih letih ni prišlo do drastičnih sprememb. Leta 2006 je delež znašal nekaj več kot 4 odstotke, danes pa znaša okoli 6,5 odstotka. V letu 2024 se je delež absentizma v breme ZZZS celo zmanjšal iz 4,9 odstotka na 3,8 odstotka. A po mnenju vlade poprej naštetih težav ni smiselno naslavljati, temveč je težavo treba reševati pri tistih, ki sistem izigravajo. 

Medije so tako hitro napolnili strokovnjaki z Zavoda za zdravstveno zavarovanje in raznorazni detektivi. Slednji že služijo tako, da po navodilu kapitalistov s fotoaparatom in beležko zalezujejo delovne ljudi. Zdaj pa se želijo prisesati še na sredstva in nadzor, ki je v domeni javne blagajne. Koliko je dejanskih zlorab, seveda ne pove nihče, letna poročila Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije kažejo zgolj, da so laični nadzorniki pri svojih nadzorih že zdaj uspešni in učinkoviti. Po drugi strani nikogar ne zanimajo zlorabe in kršitve, ki prihajajo s strani kapitala in države. Koliko je na primer kršitev pravice do odklopa, s katero se vlada tako hvali, ali pa delovnopravne zakonodaje v gostinstvu, kjer se dela dneve in noči, plačuje na roke ali pa zamuja s plačilom? Koliko je samozaposlenih v prikritih delovnih razmerjih, brez regresa, bolniške ali božičnice? Koliko je kršitev pravice do počitka med zaporednima delovnima dnevoma, ki jo zagotavlja zakon o delovnih razmerjih? Kdo preverja, da se upošteva pravilnik o ročnem premeščanju bremen, ki naj bi zagotovil, da si delavke in delavci pri prenašanju in dvigovanju bremen ne lomijo hrbtov? 

Odgovore poznamo, to ne zanima nikogar, tako kot nikogar ne zanima odgovornost družinskih zdravnikov, ki navsezadnje bolniško odsotnost odobrijo in za to odločitvijo tudi stojijo ter zanjo odgovarjajo. Po mnenju vlade je težava nek fiktivni posameznik, ki mu je očitno zmanjkalo dopusta, med delom od doma itak ne počne nič, zato za zalivanje rož, čiščenje garaže ali smuko v Dolomitih najraje vzame kar bolniško.

Če še lahko razumemo jasno razredno stališče političnega razreda, kapitala in medijev pri tem problemu, pa se lahko resno vprašamo, kaj za vraga se dogaja v javni zdravstveni blagajni, ki v primeru problematike absentizma deluje kot udarna pest v napadu na delovne ljudi? Slednji so namreč tisti, zaradi katerih blagajna sploh obstaja in ki jo financirajo. Organ upravljanja zavoda je skupščina, v kateri sedi in sejnine pobira 25 predstavnikov delavcev, invalidov, upokojencev in kmetov. Kaj točno ti ljudje počnejo v našem imenu? Zakaj, namesto da sredstva in kadre trošijo za zalezovanje in kaznovanje ljudi, ki očitno hlinijo bolezen, časa in truda ne usmerijo v katastrofo, ki jo imenujemo javno zdravstvo? Zakaj se ne odzivajo na shizofrene spremembe zakonodaje in zakaj ne prepoznajo, da so likvidnostne težave zavoda posledica privatizacije zdravstvenega sistema, ne pa posledica dejanj sosedovega Jurčka, ki je bojda potegnil par dni bolniške, da je preštihal vrt pred zimsko pozebo? Odgovornost vseh teh predstavnikov je toliko večja, če razumemo, da tako predstavniki kapitala kot države svoj razredni interes zastopajo dosledno in učinkovito. 

Podobno kot se zavod loteva lastnih likvidnostnih težav, se vlada loteva težav v zdravstvu. Zakon predvideva dodatke za specializacijo iz urgentne medicine, saj je specialistov premalo, dela pa vse več. Ukrepu nikakor ne gre nasprotovati, težava je, da se problema loteva na napačnem koncu. Naval na urgentne centre se dogaja zaradi razpada primarne zdravstvene ravni. Ljudje so brez družinskih zdravnikov, ambulante za neopredeljene so po telefonu praktično nedosegljive – družinski zdravniki pa vse več ljudi pošiljajo kar v lekarno ali k privatnikom. V sistemih, kjer primarna raven ne deluje ali pa je praktično neobstoječa, največje breme nosijo prav urgentni centri. Za vpogled v takšen sistem ni potrebno prebirati znanstvene literature, dovolj je, da si pogledamo serijo Urgenca iz 90-ih ali pa serijo The Pitt, ki je izšla letos. Obe ilustrirata bedo svetovnih razsežnosti v najdražjem zdravstvenem sistemu na svetu – ameriškem. Ko primarna raven ne obstaja, urgenca postane prostor, kjer se zdravi praktično vse, osebje pa deluje v težkih in izčrpajočih delovnih pogojih. In to je smer, v katero pluje tudi slovensko zdravstvo. 

Vrhunec predloga zakona je gotovo člen, ki predvideva možnost pogodbenega sodelovanja javnega zavoda s čistimi privatniki, torej pravnimi ali fizičnimi osebami brez koncesije. Gre za tako imenovano dvoživkarstvo, ki naj bi ga vlada prepovedala aprila letos z zdravstveno reformo. Zdaj prepoved za področje oftalmologije odpravljajo, kar priča ne zgolj o nekonsistentnosti vladnih politik temveč tudi o neverjetni hinavščini političnega razreda. Seznam izjem, ki bodo še naprej lahko opravljale dvojno delo, je zdaj odprt in se bo v bodoče zlahka še dodatno širil. Z vidika svobodne gospodarske pobude so lahko zdaj upravičeno nezadovoljni tudi maksilofacialni kirurgi, saj izjeme za njih za zdaj še ni. Vlada je izbrala zgolj dejavnosti s področja oftalmologije, morda tudi zato, ker se globoko v sebi zaveda lastne kratkovidnosti.

Zdravstveni reformi je težko nasprotovati, saj gre za serijo procesov v zadnjih tridesetih letih, ki so omogočili privatizacijo izvajanja in financiranja zdravstvene dejavnosti. Procesi pod to vlado tečejo nemoteno naprej. Če je pred tremi leti še obstajala realna možnost, da se javno zdravstvo nekako ohrani, je danes ta priložnost zamujena. Pred volitvami se bo celotni politični razred ponovno izrekal za javno zdravstvo – slednjega pa je z vsakim dnem manj. Čedalje težje bo tudi uvajati ukrepe, ki bi karkoli dejansko spremenili. Razsulo javnega zdravstva postaja preveliko, da bi država lahko zasebni interes popolnoma odrezala od javnih sredstev in obenem ne škodovala delovnim ljudem, ki se na sistem vsakodnevno zanašajo. 

Odgovornost za razpad javnega zdravstva zdaj dokončno nosi tudi vlada Roberta Goloba, skupaj z dvema strankama, ki se postavljata na levi pol, sodelujeta pa pri povzročanju največje možne škode delovnim ljudem. Neenakosti v zdravju so zaradi cen zdravstvenih storitev na trgu in cene, ki jo posamezniku naloži bolezen, namreč med najhujšimi neenakostmi, kar si jih je moč zamisliti.