UDR, 2013

Le redkokateri bend danes se lahko pohvali s tolikšnim številom razmeroma kvalitetnih izdaj, kot to lahko stori trojka Lemmy Kilmister, Phil Campbell in Mikkey Dee, združena pod ikonično-kultnim imenom Motörhead. Rock'n'roll bojevniki so namreč slab mesec nazaj izdali že 21. album po vrsti, prikladno poimenovan Aftershock.

Zakaj prikladno? Če pojem ''aftershock'' prevedemo, dobimo izraz ''popotresni sunek'' in če je letošnje poletje sceno zaznamovalo s potresnimi pričevanji o Lemmyjevem bojda resno načetem zdravju, je album Aftershock ''statement'' sam po sebi – zdravje je imelo težave z Lemmyjem in ne obratno. Možakar frajerskega slovesa je stvari vsaj na videz očitno premagal in Motörhead so posneli glasen, udaren in ''rit-brcajoč'' album, ki je vsaj tako, če ne celo bolj efektiven kot pretres, ki se je hitro in bolestno širil po sceni od prve novice o Lemmyjevih zdravstvenih težavah dalje. 

Glasen, udaren, rit-brcajoč album? Mar niso vsi taki, se vprašamo. Seveda so. A nas to moti? Verjetno ne preveč. Če namreč album Aftershock ali pa opus Motörheadov primerjamo z Lemmyjevo najljubšo pijačo ''jack colo'', potem si lahko predstavljamo sledeče: ne glede na to, ali v jack coli prevladuje cola ali Jack Daniels, je pijača dobra. Včasih nam je bolj všeč, da prevladuje ena, drugič spet, druga sestavina. A v osnovi gre za preizkušeno kvaliteto, ki bi bila resno načeta, če bi namesto Cole vstavili Cockto, sodavico ali Radensko oz. če bi namesto Jacka natočili Canadian Club, Jameson ali katero drugo pijačo. In tudi Motörhead niso odstopili od tega, kar so utrdili z ikoničnimi platami Ace Of Spades, 1916, Orgasmatron, Bomber in tako dalje. 

Album tako odpre single Heartbreaker, za katerega so tudi posneli spot. Srednjehiter, a udaren boben Mikkeya Deeja samozavestno in jasno podloži jebačko kitarsko linijo Philla Campbella, medtem ko za njima vajeti drži Lemmjev Rickenbacker bas in njegov značilno raskav, a tako seksi vokal. Formula, ki recimo ne odstopa že odkar so Motörhead v stari postavi peli kultni komad Stone Deaf Forever. Takšni komadi prevladujejo na plati, dotikajo pa se več ali manj klišejsko obarvanih rock 'n' roll tem o izločencih iz družbe, ki živijo po svojih pravilih in če nič, drugega vedno lahko gredo kam drugam, kot to recimo pravi pesem Going To Mexico ali pa Dust And Glass. Bluesovske korenine se obudijo v umirjenem in ustrezno naslovljenem singlu Lost Woman Blues, udarnost kultnega Ace Of Spades je prebujena v singlu Paralyzed, ki ga vodijo dupli pedali po Lemmyjevih besedah ''najboljšega bobnarja na svetu'' Mikkeya Deeya, ki pa v Motörhead resnično ne pokaže veliko. Z izjemo parih svetlih trenutkov, je Dee pač reduciran na osnovno ritem mašino, kar je škoda, saj je glede na njegov pedigre, ki si ga je zgradil in utrdil, ko je nastopal s King Diamond ali pa Dokken, resnično veljal za edino smiselno nadaljevanje bobnarskega opusa kultnega Motörhead tolkača Philthyja Animala. Phil Campbell tako kot vedno postreže z dobrimi iz klasike rock n rolla inspiriranimi riffi, ki se tudi spremenijo v občasno zelo ustrezne, a večinoma kar prežvečene solaže, ki smo jih tako pri Motörhead kot drugje slišali že neštetokrat. A kdo izumlja toplo vodo po 40 letih uspešnega delovanja?

Je pa album Aftershock daleč od tega, da bi bil neiskren ali neizviren. Bend pač ve, kaj hoče in lahko ponudi ljudem, ki pa tudi od Lemmyja in ostalih ne pričakujejo, da bo zdaj začel eksperimentirati, kot je to storila Metallica v post-Black-Album obdobju. Iskati novosti ne bi imelo smisla. Motörhead so – kot že rečeno – v 40 letih ponudili vse, kar so lahko. Zato je vsaj dobro videti oz. slišati, da trio po vseh teh letih ponudi nekaj dobrega in udarnega, vsekakor pa iskrenega, če pač ne pretirano originalnega.