Rocket Recordings, 2023

Moundabout je še precej svež glasbeni projekt irskih glasbenikov Paddyja Shina in Phila Langera. Njuna muzika se giblje v žanrih psihedelije, folka in krautrocka. Oba glasbenika se udejstvujeta še v drugih zasedbah, ki se v primerjavi z dotičnim projektom gibljejo v hrupnejših žanrih. Shine je aktivni član britanske rock zasedbe Gnod, Langero pa žanrsko mešanih skupin Los Langeros, Damp Howl in Bisect. Glasbenika pod skupnim imenom Moundabout sodelujeta od lani, ko sta izdala debitantski dolgometražni album Flowers Rot, Bring Me Stones.

Nova plošča An Cnoc M​ó​r s skrbno premišljeno inštrumentalizacijo v poslušalcu vzbudi neko neoprijemljivo stanje. Prebudi nekaj skoraj podzavednega, občutke, ki vdirajo v zavedanje lastne življenjske esence in s tem povezane prvinskosti narave. Ti občutki prvobitnosti niso naključni, temveč so plod same zastavitve ustvarjalnega procesa plate. Že naslov plošče o tem pove veliko. Plata je namreč poimenovana po hribu v irski provinci Munster, hribu Cnoc Mó​r na Gaibhlte ali Galtymore. Gre za enega najvišjih vrhov Irske, ki ponuja krasne razgledne točke na razprostrto zeleno pokrajino. Ta podatek ni zanemarljiv, po besedah Shina je bil album namreč posnet in zaključen v prostorih, v katerih se meje brišejo, torej v gorovju Galtee. Oba glasbenika pojmujeta naravo in z njo povezane dejavnosti kot ključne sestavine njunega ustvarjanja. To se zelo dobro pokaže v organskem toku plate, v katerem se izrazi tudi kontinuiteta prvenca. Njun debi namreč prav tako niza motive narave, a ne zaobjame specifično hribovja.

Ploščo sestavlja šest meditativno naslovljenih komadov – šest plodov čudovite sinergije inštrumentov in minimalne doze spremljajočih vokalov. Paddy Shine igra akustično kitaro, Phil Langero električno, oba pa uporabljata vokal in še antične bobne ter analogni sint, muziko pa podkrepita še z zvočnimi posnetki s terena. Slišimo recimo zvoke ropotanja, mečkanja, korakanja, glasnega dihanja in šelestenja listja. Gre za skrbno dodelano večplastno inštrumentalizacijo. Tako denimo prvi komad The Hills Hum Hymns odpre otožno kitarsko brenkanje, nadgradi ga mrmrajoč vokal, nato se pridružijo še drugi viri zvoka. S tem, ko postaja muzika intenzivnejša in glasnejša, podobno odnaša tudi poslušalčev tok misli. Na pamet padajo asociacije na naravo in posameznikovo mesto v njej. Zvočni prehodi iz negotovega ambienta v lahkotnost spominjajo na življenjsko pot v primitivnejšem smislu, ki se morebiti poslušalcu skozi opevano zvočnost kar spontano vizualizira. 

Dober primer lahkotnega vdiranja motivov narave v poslušalčevo zavest ob poslušanju je denimo komad Living to Give, ki se odpre s terenskim posnetkom hoje po gozdu. Naprej se pot izriše z inštrumenti, ostalo je prepuščeno poslušalčevi domišljiji. Na plati je poleg mrmrajoče izvedenih vokalov malo odpetih, pa še ti se vseskozi ponavljajo in so postavljeni v ozadje. Opredeljuje jih odzvanjanje istih fraz, nanašajočih se na bistvene elemente narave. Komad Sacred and Profane recimo v prevodu ponavlja fraze pelji me v svete kraje in naj padem v ogenj. Minimalistična raba vokalov v kombinaciji z njihovo raskavostjo in nečistostjo, ki skoraj dajeta vtis nekakšnega prajezika, predstavlja še en element, ki utrjuje vseprisotno idejo o prvobitnosti, kakršno vzbuja takšna muzika.

Posameznika lahko plata ob prvem poslušanju povsem prevzame in ga popelje nekam globlje, ob drugem pa morda izpade že malo repetitivno. Pri daljših komadih glasbenika dinamiko vzdržujeta z dodajanjem zvočnih plasti in občasnimi zvočnimi zasuki, vendar pa album kot celota teče po precej podobnem vzorcu, od koder morebiti izvira pomislek o omenjeni repetitivnosti. Vendarle pa je treba vzeti v zakup, da je ta čudesna prvobitnost, ki jo glasba vzbudi v poslušalcu, dosežena ravno na ta način, torej s ciklično zvočnostjo. Konkretno bi lahko to misel prenesli na idejo, da je bistvo človeka verjetno prav to, kar nas vrača k enostavnejšim in preprostejšim ritmom življenja, ki se seveda ponavljajo.

Misli Tolpe bumov lahko strnemo v sklep, da plata An Cnoc Mó​r predstavlja še en zanimiv izdelek, ki bogati irsko glasbeno sceno. Moundabout sta se z drugim dolgometražcem znova izkazala za nadarjena in introspektivna glasbenika, ki znata dno človeške biti usmeriti skozi dovršeno glasbo in poslušalca spretno popeljati v globlje doživljanje samega sebe in hkrati narave kot bistva življenja.