P.W. Elverum & Sun, 2015

Mount Eerie je glasbeni projekt ameriškega kantavtorja Phila Elveruma, ki pod tem imenom brez žanrskih omejitev raziskuje glasbene izraze raznih čustvenih in zavestnih stanj. Komade dopolni s svojim zadržanim vokalom, s katerim posreduje mestoma nenavadno neposredna in preprosta besedila, ki kljub temu uspešno zajemajo vzdušje, proti kateremu cilja. Zdi se, da se pretežno ukvarja s subtilnostjo glasbe, kar odlično utelešajo elementi black metala, dronea in ambientalike, ki jo med drugim sestavljajo.

Letošnji danes poslušani album Sauna se začne z istoimenskim desetminutnim komadom, ki deluje kot zvočna komponenta obiska istoimenske velnes naprave. Začne se namreč z zvokom prasketanja ognja in toplim synthovskim droneom, ki se nato postopoma dopolnita v vedno polnejši ambient, v katerem činela nezmotno spominja na zvok pare. Z vstopom Elverumovega vokala in besedila se vzpostavljeni ambient spremeni v opis meditacije in doseženega ničnega psihičnega stanja, ki odseva nekakšno šamansko osredotočenost. A Elverum tu ne nastopa kot nekakšen duhovni vodja, temveč skuša nekoliko skromno posredovati lastno izkustvo in zajeti vzdušje povezanosti s sabo in svetom, ki nastopi med meditacijo. Čeprav sam očitno dosega meditativno jasnost, nam vpogled vanjo deluje nekako neodločen in zadržan, kot bi obenem želel posredovati tudi dvom v vse transcendentalno, s katerim ohranja stalno prizemljenost. 

Nadaljevanje plošče nas ponese skozi krajše nekoliko nepoglobljene odseke idej, ki mestoma zapolnjeni s čudovito čistimi ženskimi vokali in drugje s preprostimi inštrumentalnimi vložki, ki vzpostavljajo samosvojo dinamiko in zavračajo stremenje k toku. Umirjenim komadom pogosto namreč sledi presenetljivo odrezav začetek in obratno, kar izpade kot nekam ponesrečeno jukstapoziranje. Kljub temu Elverumu uspe vzpostaviti osamljeno ruralno vzdušje, prikazano iz aktualne perspektive, pri čemer ohranja nekakšno hladno odtujenost, ki, sploh v trenutnih zimskih mesecih, deluje kot odlična popotnica za sprehod v naravi. V primerjavi z njegovima prejšnjima albumoma Ocean Roar ter Clear Moon, danes poslušana plošča Sauna sicer deluje skoraj pomladno in lahko bi rekli, da predstavlja nekam mirnejšo protiutež, a se v svoji pasivnosti kljub do neke mere vzpostavljeni samostojni estetiki na žalost zdi že slišano.

Morda najzanimivejša na albumu so besedila, ki opisujejo mestoma popolnoma banalne trenutke, ki v kontekstu albuma izžarevajo nekakšno nedolžno in nebogljeno človeškost. Medtem na drugih bolj poglobljenih in osredotočenih komadih skuša Elverum golo človeškost preseči s stalnim iskanjem in duševnim stremenjem k enosti, ki pa se vedno do neke mere zdi neuspešno. Zdi se, da Mount Eerie v splošnem odseva človekovo večno iskanje smisla, katerega absolutno odkritje je tragično nemogoče in posledično absurdno. Pri tem neosredotočenost in občasna konfuznost albuma morda odseva ravno to relativnost resnice in človekovo nezmožnost odločanja pred mnoštvom poti. Vse to nam je posredovano skozi zadržan vokal in skromno poezijo, v kateri dobimo nenavadno neposreden in intimen vpogled v misli le enega od mnogih izgubljenih posameznikov. 

Elverumova glasba morda ni preveč spevna in zapomnljiva, a njegova na prvi pogled preprosta, a v resnici dokaj kompleksna in osvežujoče intimna poezija ter njej vzporedno medžanrsko glasbeno raziskovanje sta brez primere. Banalnost obstoja je v njegovi glasbi postavljena ob bok transcendentalnim izkustvom in večnim absolutom. Morda je Elverum kljub vsemu našel resnico.