Thrill Jockey, 2013

Bodimo že uvodoma nekoliko drzni in podajmo pogumno ugotovitev. Centralia, najnovejši studijski izdelek brooklynske naveze Mountains, je nedvomno prijetno presenečenje letošnje diskografske bere. V svoji peti ediciji se dvojec, ki sestoji iz Koena Holtcampa in Brendona Anderegga, poglobi v lastno izraznost ter v svojevrstnem, natančneje hipnotičnem in meditativnem slojenju zvočnih gmot ustvarja sebi lastno glasbeno sintezo.

Koen Holtcamp in Brendon Anderegg sta svojo glasbeno pot pričela z osnovanjem lastne založbe Apestaartje, znotraj katere sta lahko od samega začetka udejanjala svoje avtorske vizije ali kolaborativne inačice. Založbo je povezoval duh ambientale, ki je ostala globoko zasidrana v njuni glasbi tudi dolgo po tem, ko sta postala vidnejša člana Thrill Jockey Records. Pri slednji sta že s prvo izdajo Choral predstavila značilno simbiozo elektronsko-akustičnih zvočnih krajin in jih do popolnosti privedla prav na plošči Centralia.

Ta nedvomno beleži njun ustvarjalni vrhunec. Mountains se na njej s pravo kirurško natančnostjo lotevata ambientalnega raziskovanja, a v neskončnem toku skrbno stopnjevanih dronerskih pejsažev, elektronskih ščebetanj in valovanj ali subtilnih prepletov akustičnih zvočil ohranjata izjemen pripovedni lok. Naj sama narava njune glasbe dopušča nemalo eksperimentalnih izletov, Mountains tovrstne danosti ne pretapljata v samonamembnost ali se iz nje napajata. Še več! Uspela sta jo zajeziti in jo oblikovati v model nekakšnega nekontroliranega nadzora, ki v svojem bistvu poskrbi za naravnost organski tok plošče. Vsak ton daje občutek edine logične umestitve, njihovo sosledje pa ustvarja vrvež premišljenih hipnotičnih nizov, v katerih je mogoče zaznati sosledja tudi z aktualnimi glasbenimi smernicami, kakršna je denimo neofolk. 

Vrhunec nedvomno dosežeta v osrednji in tudi najdaljši skladbi plošče, Propeller. Ta se prebuja v počasnih lokih pulzivnega, laserju podobnega elektronskega čebljanja in se v strukturno še tako odprtem ustvarjalnem poligonu odstira v neskončnih repeticijah, znotraj katerih se Koen in Brendon s svojimi avtorskimi nizi prelivata ter odlično dopolnjujeta. 

Morda je vrednost Centralie vredno enačiti tudi v samem pristopu k plošči. Dialog med elektronskima in bolj tradicionalnima akustičnima poloma namreč ni bil ustvarjen zavestno. Tako Koen kot Brendon sta svoj doprinos beležila ločeno in v glasbo na tak način vnašala tudi nekaj naključnosti. Plošča s tovrstnim pristopom precej močneje sloni na organskih zvočilih, ki običajno ustvarjajo jedro vsake kompozicije, okrog katerega se v nizih plastijo elektronski prebliski, ki po potrebi zavzamejo tudi osrednjo pozicijo.

Centralia je tako plošča, ki v svojem skupku subtilnih, zdaj naravnih, drugič spet nevsakdanjih zvokov ustvarja pravi zvočni hibrid, v katerem se srečata tradicionalnost in neobičajnost. S tovrstno pozicijo pa ustvarja nadvse bravurozno glasbeno izkušnjo, ki bo zagotovo našla svoja ušesa.