D.I.Y. založba Convulse Records že vrsto let brodi po ostudnem podtalju čezoceanskega hardkora. Poznamo jo po surovih bendih, kot sta recimo Raw Breed in Drill Sergeant, ki zaradi za vekomaj distopične realnosti ameriškega obstoja zvesto producirajo inovativne vrtnice korovskega bevskanja. Frekvence našega radia vpregata dva soborca ravno te koloradske založbe; hipnotični sint pankerji MSPAINT in hardkorovci Gel, ki se gneva lotevajo po svoje.

MSPAINT: Post-American (Convulse Records, 2023)

MSPAINT, sprva skoraj imenovani kot Wikipedia type beat, so produkt treh razpadlih rock bendov in y2k fascinacije. Qinn Mackey s tolkali, Nick Panella, zadolžen za računalniški šunder, Randy Riley z basom in, preprosto, Deede za mikrofonom s svojim bizarnim kombom retrofuturistične električne zvočne krajine in zgodnjega Beastie Boys panka domišljijo scene ljubkujejo že od prvega samonaslovljenega EP-ja iz leta 2020. Zadnja tri leta na turnejah podpirajo titane modernega hardkor zvoka, kot so denimo Soul Glo. MSPAINT tako zlahka zmotno ustoličimo kot zgolj še en alternativni bend, kajti po treh letih skrbnega kovanja hattiesburški dečki na prvencu Post-American zvok brneče faks mašine, brezkitarskega panka in videošpilske nostalgije ustoličijo v ligo zase.

Post-American si drzne sanjati o pozitivni prihodnosti poameriškega obstoja, tako z glasbo kot besedili si izmišljuje futuristično realnost Amerike, v kateri le ne bi bilo Amerike. Ne tista distopična, neonska, kiberpank Amerika, kjer luči služijo zgolj oslepitvi pred privatiziranim peklom in letečimi avti, MSPAINT hrepenijo po tisti pozitivni prihodnosti Amerike, saj veste, z osnovnim zdravstvenim zavarovanjem in urejenim javnim prevozom.

Debitantska plošča zvočno morda najde pogum tam, kjer ga prejšnji material zares ni. Bas kitara bolj smelo zapolni odsotnost drugih kitar, sploh v komadu Titan of Hope, Deede pa je v vlogi hardkor vokalista zaradi več izkušenj na odru samozavestnejši. Sam pojasnjuje, da so mošpiti na njihovih koncertih še vedno bizarno pozitiven pojav, a ljudem je treba dati to, kar želijo.

Prvenec MSPAINT s seboj prinaša presenetljivo mero zvočne odraslosti, novi elektronski sint pank, v katerem so se fantje znašli, pa je nepovršen in izpiljen. Kljub bizaritetam žanrska polimerizacija ne služi sama sebi in jasno je, da gre lahko ta alternativa hardkoru samo še naprej.

Gel: Only Constant (Convulse Records, 2023)

Pot do širših sluhovodov pa je letos z nabojem svojega drugega albuma Only Constant našla tudi živa petarda – Gel. Eksplozivna peterica samooklicanih spačkov ustvarja glasbo za sebi enake že od prvega EP-ja HC for the Freaks, strelo v steklenici pa predstavlja bendovo obvladovanje pravila pričakovanje in nagrada.

Naslov albuma takoj namigne na veličastnejši etos hardkora, ki se Gel pripisuje, to je konstantno gibanje. Od incepcije žanra hardkor spodbuja nasilnejšo kanalizacijo čustev. Za razliko od denimo panka politično noto menja za bolj osebnoizpovedno. Zato ga zastopajo različni aspekti besa, zares izstopajoči pa sta postali dve vrsti: prva je nerazredčen srd vseh marginaliziranih, druga pa šovinistični »jebi se ti, jebi se tisto!« pretepaški hardkor. Popularnost srednjega je sicer morda nišna, pa vseeno zaradi patriarhalne realnosti našega sveta razumemo, kako je nek emocionalno nezrel moški s svojimi pestmi dovolj, da pod pretvezo žanrske pristnosti pokvari izkušnjo vseh udeleženih.

Gel beatdown hardkor aktivno zavračajo tako s svojimi načeli kot v samih kompozicijah in raje gradijo vključujoče, pozitivno in kvir okolje. Hardkor je navsezadnje le tako kvaliteten, kot je kvalitetna druščina, ki ga ustvarja, zato na njihovih špilih kolovrate in gole členke menjajo stejdž dajvi in večno podajanje mikrofona z obiskovalci.

Only Constant zveni precej preprosto, večino komadov namreč izklesata en ali dva rifa ob spremljavi brutalnih bobnov, medtem ko lajež vokala bljuva motivacijo vsepovprek. Prav to sta eni močnejših točk hardkora nasploh - pričakovanje, zgrajeno iz repeticije, in električni mravljinci v našem telesu, ko se ob zvoku činele vrata pekla zrušijo. Ostro rezilo prvega komada Honed Blade je preprost masten rif, ki ob zvoku smeha sproži reakcijo vseh glasbil v primitivno poslastico, nič resnejšega, nobenega breakdowna, samo neusmiljen hardkor. To se na plošči zgodi večkrat, in zdi se, da se Gel aktivno izogibajo moš sprožujočih komadov. Tudi v tekstih se osredotočajo bolj na teme samozavesti in samospoštovanja, terapevtsko zavedejo naš bes v debele nasmeške, kar je v veliki meri pohvalen odmik od nastopaškega kletja in klica po mošpit nasilju drugih bendov. 

Only Constant v ospredje postavlja predvsem Gel in njihov odnos do skupnosti. Drugi album ameriških hardkorašev na srebrnem pladnju pohvalno postreže enega bolj visceralnih zvokov v izbranem žanru, ne da bi glasbeniki zapadli v negativnejše aspekte takšne vrste glasbe. Preprostost je orodje in je ključna, še bolj ključno pa je, kakšen odnos do žanra in vseh udeleženih Gel izražajo.

MSPAINT live v Denver-ju:

Gel live pred drive-in parkiriščem fasf food verige Sonic: