Sargent House, 2015

Mutoid Man, pol človek, pol tank; zlikovski lik, ki stoji med tabo in drugim poglavjem arkadne video igrice Smash TV iz začetka devetdesetih let, čigar ime sta si pred kakšnimi tremi ali štirimi leti prisvojila ustanovna člana nocoj obravnavanega benda, na širši hardcore metal sceni sicer precej prepoznavna obraza Steve Brodsky in Ben Koller. Na prvi pogled šaljiva in irelevantna referenca na arkado pa v svoji esenci razkriva korenine njunega prijateljstva in nas vodi k začetkom njune skupne glasbene poti, ki jo je poleg razpredene bostonske hardcore scene ter sodelovanj z njunima primarnima bendoma Converge (Koller) in Cave In (Brodsky) zaznamovala tudi skupna obsesija z video igricami. Naj se to zdi še tako banalno ─ predvsem če pod drobnogled vzamemo poetično ekspresivnost in progresivnost, torej neko avantgardno sofisticiranost glasbenega izraza njunih prelomnih izdaj tipa Jane Doe (Converge) ali Jupiter (Cave In), - pa vendar prav v tem rezu, torej odklonskem odnosu do nekih višjih idej in napevov, ki naj bi razsvetljevali človeško dušo, tiči srčika glasbe Mutoid Man ─ glasba zavoljo užitka v hitrosti, hrupu in smehu.

Koller in Brodsky, ki kot rečeno prijateljujeta že od devetdesetih let dalje, sta v spletu okoliščin, beri skupnem bivanju pod streho Kurta Balloua, sicer kitarista zasedbe Converge in lastnika studia God City, prišla do skupnega prostora za vaje in se pač prepustila skupnemu preigravanju, kar se je kmalu prelevilo v projekt Narcoleptic Beagle, s katerim sta nastopila v brooklynskem klubu Saint Vitus. Tamkajšnji tonski tehnik Nick Cageao je v novem spletu okoliščin postal njihovih basist in tako je narkoleptični beagle postal metalski kiborg, ki je že na debitantskem EP-ju Helium Head iz leta 2013 s svojimi zapomnljivimi kiticami in refreni, eksplozivno energičnostjo in tehnično zahtevnimi kompozicijami pokazal, da v nekoliko mlačne vode hardcore metala in sludgea prihajajo novi, osvežilni tokovi.

Ob odličnosti njihovega polnokrvnega prvenca Bleeder bi zatorej v resnici težko igrali na karto začudenosti. Navsezadnje stroj benda predstavlja eden boljših bobnarjev ekstremnih kitarskih glasb. Naj kot anekdoto omenim le, da se mi je ob prvih poslušanjih nocoj obravnavanega albuma, brez kakršnihkoli konkretnih informacij o bendu, v mislih neprestano pojavljala osrečujoča misel, da Converge ─ če izvzamemo zasedbo Code Orange ─ morebiti le premorejo nekaj posnemovalcev, ki bi utegnili prevzeti štafeto enega bolj vizionarskih bendov na presečišču hardcora, panka in metala … No, poanta je v tem, naj se zdi to še tako nenavadno, da Koller pač premore tako distinktiven bobnarski slog, nekakšno fuzijo pankovske furije, metalske naspidiranosti in džezovske tehnične nenadrkljivosti, da ga je moč prepoznati že po nekaj udarcih. Seveda pa so Mutoid Men več kot le material za bobnarsko pornografijo. Na svoj račun pridejo tudi častilci polnomastnih riffov, ki jih iz svojih kitar izvabljata vokalist Steve Brodsky in basist Nick Cageao. Četudi se deseterica pesmi, ki se večinoma držijo časa od dveh do treh minut, zaradi časovne omejenosti ne more bohotiti z razčlenjeno strukturo mojstrovine Cave In Controlled Mayhem Then Errupts, pa te strežejo z otipljivo dinamiko med ritmično podstatjo, garnituro kitarskih melodij in Brodskyjevim osupljivim vokalnim razponom, ki pa se za razliko od predhodnika tokrat večinoma zadržuje v višjih registrih, se včasih posluži falsetta in le mestoma iz sebe spravi kakšen hardcorovski krik ali growl.

Čeprav gre v osnovi za tehnično glasbo, ki v sebi skriva številne nenadne spremembe taktovskih načinov, celo od posamične dobe do druge, raznotere glasbene vplive in sloge ter premišljene strukture, pa je ta daleč od salonske, intelektualistične matematične glasbe. Če kar povzamemo njihove besede: »[It's] like math for monkeys«. Namembnost glasbe torej ostaja zaprta med klubsko zidovje, skrita v »headbangerskih« gibih vratu in plapolajočih pričeskah. Vse to se odraža v pregovorno odlični produkciji že omenjenega Kurta Balloua, ki je v svojem studiu God City v borih devetih dneh skozi živo, skupno snemanje ponovno uspel ujeti silovitost benda, ki prisega na koncertno pristnost.

Lahko bi zaključili s primerjavami in naštevali vse od Mastodon pa do Queens of the Stone Age, toda važno je predvsem dejstvo, da so Mutoid Man pač fantje s pankovskim pristopom, ki radi igrajo metal in se ob tem odkritosrčno zabavajo. Užitek in vsakokratni koncertni odfuk brez teže ideologije ali globljega sporočila, ki je menda po godu tudi samemu Martyju Friedmanu, ki je v devetdesetih zaznamoval kitarskih zvok metal legend Megadeth. Odfuk, ki ga lahko jutri ulovite na odru Menze pri Koritu, ko bodo Mutoid Man skupaj z domačimi silami Voodoo Mule predstavili po mnenju številnih kritikov enega od konkurentov za najboljši metal album leta. Priložnosti, da ulovite bend v fazi svojega razcveta, torej ne gre zamuditi, kajti, kot pravi sam Ben Koller, »we're like a dick pic on the Internet. You can try to hide us and delete us all you want, but the fact of the matter is we're here to stay and eventually we'll surface somewhere.«    

>>