* NAJ DOMAČE TOLPE BUMOV 2016

* NAJ TUJE TOLPE BUMOV 2016

persons from porlock: things people don't like (ZARŠ, 2016)

(iz Tolpe bumov z dne 16. marec 2016)

Tokrat se v Tolpi bumov ukvarjamo z lanskimi klubskimi maratonci persons from porlock in njihovim debitantskim albumom things people don't like, ki je bil izdan pri domači založbi Radia Študent. persons from porlock sestavljajo Nikolaj Mulej na kitari in vokalu, Martin Pavlovec na drugi kitari in Vasja Onič za bobni. Med snemanjem plošče jih je zapustil basist Jaka Leskovšek, vrzel v zasedbi pa je zapolnil njihov tonski tehnik Gregor Bajc, ki je celotno ploščo tudi sproduciral.

Ime persons from porlock ima zanimivo ozadje. Oznaka prihaja iz časov romantične Anglije, ko naj bi pesnik Samuel Taylor Coleridge v opijsko induciranih sanjah uvidel celotno besedilo svoje nove kompozicije. Na frišno prebujen je vizijo pesmi iz sanj začel nemudoma pisati, a ga je pri tem zmotil neznani obiskovalec iz Porlocka in tako preprečil, da bi pesem kdajkoli dokončal. Izraz »oseba iz Porlocka« je tako postala nekakšna aluzija na vsakogar, ki bi tako ali drugače motil kreativni proces. 

Ozirajoč se v preteklost opazimo, da zasedba poglavitni navdih črpa iz sanjavosti psihedeličnega rocka in primitivnosti garažnega rocka šestdesetih let. Vzporednice lahko potegnemo tudi z aktualnimi predstavniki neopsihedelije, kot so denimo Tame Impala in Brian Jonestown Massacre, čeprav so se dotični bendi usmerili v bolj eksperimentalne vode. Kljub temu pa persons from porlock ne ostanejo ujeti v preteklosti, temveč obsežno kopico vplivov zmešajo s svojevrstnimi primesmi stonerja, občasno pa je na albumu čutiti tudi bolj punkovski pridih.

Ena od stvari, ki jih hitro opazimo že ob prvem poslušanju, so razgibane bas linije. Ob mirnejših delih se te bolj diskretno gibljejo v ozadju, ob hitrejših tempih pa s fluidno dinamiko peljejo groove naprej. Bas s svojo ostrino produkcijsko odstopa od zamegljenega zvočnega ozadja, ki ga pod paleto raznih reverb in phaser efektov poustvarjajo kitari in vokal. Ta je večidel albuma distanciran in nedirekten, na trenutke melanholičen, vseskozi pa plavajoč skozi prostor. 

V inštrumentalnih delih komadov na plano pride bendova naklonjenost »jammerskim« koreninam. Namen teh delov pa ni izpostavljanje kitarskih solaž – te so preproste in melodične in se nevsiljivo zlijejo z muziko – temveč poustvariti atmosfero, ki se hkrati dviga v višave in še vedno ostaja prizemljena. 

Album nam postreže z devetimi skladbami. Uvodni »Slasher Flick« se iz boogiejevskega uvoda skozi nafuzzirane prehode prelevi v sonicyouthovski zaključek. V komadu »Charlie« je iz zaspanega uvoda lepo slišan prehod basa iz odzadnjega elementa v glavno gonilno silo pesmi. Prek upbeatovskega »Other« nas album vodi do vzpona na »Avalanche Peak«, ki še najboljše povzame filing celotne plate. Inštrumentalna »Forever Sun« nas od stonerskega uvoda popelje preko misterioznih doorsovskih solaž do vedrega zaključka. »Pipa Paranoja« je primer bolj punkovsko nastrojenega komada, sledi pa mu zasanjana »No Sleep«. Predzadnji komad na plati predstavlja akustična lo-fi kompozicija »Aprazolove«, konec albuma pa zaznamuje inštrumentalna »Velleity«, ki skozi komad dinamično narašča in upada, zaključi pa se s silovitim koncem.

Človek v iskanju navdiha in idej venomer pogleduje v preteklost. Iz nje se uči in poskuša izcimiti največ. Pri tem se rado zgodi, da tudi nehote podleže nostalgiji in odkriva toplo vodo. persons from porlock pa z debitantsko izdajo pokažejo, da kljub izletom v preteklost ostajajo aktualni, z mislimi, uprtimi naprej.