ŠIROM: Lahko sem glinena mesojedka (tak:til, 2017)

Če bi nekomu, ki glasbe tria Širom ne pozna, povedal, da se je njihov prvenec iz leta 2016 uvrstil na visoko tretje mesto najboljših domačih albumov po izboru sodelavcev teh valov, ali da se je v ravno preteklem letu znašel celo na samem vrhu te iste lestvice, bi si ta nekdo najbrž predstavljal, da gre za druščino, ki je uspešno zajahala kak trendovski val ali pa okrog svojega početja spletla kako fino in za medije privlačno štorijo. Nič od tega. Za glasbo Širom stojijo izjemna domišljija in inventivnost ter dolgoletne izkušnje njenih članov Ane Kravanja, Sama Kutina in Iztoka Korena, ki so si jih med drugim nabirali v zasedbah Salamandra Salamandra, ŠKM Banda, Najoua in Hexenbrutal. Pojav benda je zato tudi posledica žanrske razvejanosti domače scene ali pa kar scen – od poustvarjanja domišljijske folklore prek post-rocka in drugih post-muzik pa vse tja do izjemno močne jazzovske in še bolj improvizatorske srenje.

Glede na domače razmere prihaja drugi album relativno hitro. Bolj kot dokaz, da ustvarjalna žilica članov Širom ne počiva, nas veseli dejstvo, da je njihov drugi album izšel pri novi podzaložbi v Ljubljani domujoče svetovno znane založbe Glitterbeat. Novo glasbeno podružnico so poimenovali tak:til, pri njej pa kanijo Glitterbeatovci objavljati instrumentalne in eksperimentalne muzike, ki se tako ali drugače umeščajo v koncept »četrtih svetov«, kakor sta ga v začetku osemdesetih letih prejšnjega stoletja začrtala zvočna čarovnika Brian Eno in Jon Hassell s serijo albumov pod skupnim naslovom Possible Musics oziroma po naše možne muzike.

Širom se s svojim nedoločljivim izrazom imenitno podajo k temu širokemu konceptu, ki si želi zabrisati meje med tradicionalno in moderno glasbo, med včeraj in danes, med definirano formo in ohlapno strukturo. Glasba Širom je na novem albumu še bolj begajoča, bolj izmuzljiva kot na prvencu. Trojica še naprej raziskuje raznorodne akustične inštrumente z vseh kotičkov sveta, ki pa jim z umeščanjem v nove zvočne kontekste prida nov pomen in na novo opredeljuje njihovo zvočnost. Največja vrlina benda je prav v nedoločljivosti izvira zvoka, saj v njihovih rokah tudi nam dobro znana glasbila in zvočila zazvenijo presenetljivo sveže, malone eksotično.

Širom tako v poslušanje vpletejo še našo vednost, naše poznavanje različnih tradicij, tako ljudskih kot popularnih in modernih. A žanrska nedoločljivost njihove glasbe ne izvira le iz soočanja številnih raznorodnih glasbil, marveč je vpisana v samo izmikajočo se strukturo skladb. V vseh štirih daljših, okrog deset minut trajajočih skladbah in eni komaj minutni skladbi v zaključku albuma bend vešče spreminja dinamiko, menjuje glasbila, prestavlja poudarke in v ospredje postavi zdaj ta, zdaj pa kak drugi zvok. Na prvi vtis skladbe zvenijo, kot bi bile navdahnjene s tradicijami daljne Azije.

K temu nas napeljuje tudi ovitek, ki ga, tako kot na prvencu, krasi reprodukcija slike Marka Jakšeta. Na njej namreč vidimo dva Kitajca s precej neizraznimi obrazi. A že drugi pogled nam pokaže, da bi kitajska obraza lahko bila tudi maski. Torej predstava ali utvara, prvotni vtis, ki zakriva pravo naravo. Podobno kot v glasbi Širom, ki razkriva številne tančice, se ta pne od meditativnih preko liričnih pasaž, popestrenih tudi z nenavadnimi vokalizacijami, do introvertirano posvečenih segmentov pa celo tja do freejazzovskih vtisov. Slednji se pojavijo v skladbi Vseje usodno, ki jo uvedejo s piskajočimi predirnimi pihali, kar nas spomni na kake stare magične komade zasedbe The Art Ensemble of Chicago. A v nadaljevanju se skladba zopet zasuka po svoje: čakajo nas vrtoglava struktura, razpršeni ritmi in poglobljeno muziciranje, ki za hip ukroti čas, ga razvleče in gosti, gnete po želji in volji muzičistov.

Širom so bili že ob nastanku posebnost domače scene, na kateri, kot je treba povedati, najdemo kar veliko posebnežev. Z novim albumom so razširili področje boja; razširitve se niso lotili le z novimi orodji, marveč tudi z več domišljije in muzikalične iznajdljivosti ter drznim prekrajanjem različnih tradicij, nenazadnje tudi lastne tradicije. Tako so pokazali, kako se pojem »tradicija« lahko razume zelo različno v različnih kontekstih, kako v bistvu ne gre za enoznačen ali za vedno definiran pojem, pač pa za elastično formo, napol prazno posodo, ki jo vsakič znova tako glasbeniki kot njihovi poslušalci napolnijo z vselej novimi pomeni in odmevi.

* prvič objavljeno 21. maja 2017

** preko povezave do zbirnih seznamov za Naj Tolpe bumov leta 2017 klik klik !!!