Naj domača Tolpa bumov, prvič objavljena 9. januarja 2020

!!! povezava do seznamov aktualnih Naj Tolp bumov !!!

ZARŠ, 2020

Pred nami v današnji Tolpi bumov je nova plošča izpod krila Založbe Radia Študent, prva plošča tričlanske zasedbe, ki bi ji lahko napovedali svetlo prihodnost. Ja, Slovenija je dobila nov Triglav, novo sestavljanko iz treh kosov in nov vrhunski trio, ki svojo pot začenja pri RŠ ali ob njegovi podpori. Gre za Svojat, zasedbo, ki jo sestavljajo Andrej Fon, Ivo Poderžaj in Tadej Čauševič, in je tako še en trio, ki je zrasel iz vrhunske slovenske prostoimprovizacijske scene, ki je svoj mah vzela že pred nekaj leti, danes pa celo v globalnem smislu kaže izjemne rezultate. Fona seveda poznamo pod psevdonimom Olfamož, je selektor Olfamoštva, v katerega je med drugim vpoklical tudi Poderžaja, člana Žoambo Žoet Workestraa, ki je svoj bas vihtel tudi pri Borghesii in še marsikje drugje. V Svojat pa je vpadel tudi še en nekdanji Fonov bendovski kolega iz Horde Grdih, na bobnih – Tadej Čauševič. Tovrstni formaciji Fon pravi kar klasično rokerska in pove še, da gre za nekakšen eksperiment in throwback na čase, ko je pred dvajsetimi leti nazadnje sodeloval v takšnem bendu. Rezultat tega bandovskega eksperimenta je žanrsko težko umestljiva zasedba, ki ji vendarle lahko pripišemo nekakšen avant-rockerski, post-punkovski, no-waveovski in tudi improvizacijski pečat.  

Album odpre hitič – ki bi jih Fon po recenzentovem občutku lahko pisal kar vsak dan – Ljubavbav, v katerem se zvrsti vse od no-waveovskega veseljačenja, naphaseanega mehkega alter vokala in pejsažnih distorzij do vratolomnega prženja. Kot taka tale hitčina tudi nakaže ritem celotnega albuma – komadi so kompleksni, zahtevni, a hkrati v tej zapleteni sintezi najdemo in dočakamo številne trenutke sladkobe. Komadi v svojih zgradbah skrivajo izjemno zanimive, humorne, domiselne obrate in preobrate, so v konstantnem spreminjanju in nas non-stop držijo na prstih, njihove evolucije pa za trenutke zastanejo zgolj v daljših pasažah hrupnih zidov, v katerih se spajata zvena ritem sekcije in solaž izpod prstov neumornega Fona. In vendar imajo skladbe zasedbe Svojat svoj rep in svojo glavo, so tekstualno močne, Fon še vedno opleta z ostrim, zapletenim metaforičnim jezikom, s katerim tu in tam pripoveduje zgodbe, izkušnje in bolj ali manj pretresljive zgodbice iz svojega življenja. Roza sladkorna pena, all you can eat, sekundno lepilo namesto maskare, piščal, izdolbena v fibulo, in druge nadrealistične podobe, ki bruhnejo iz te glasbene gmote, obdržijo Olfamoževski pečat, a mu v bendovskem okolju dodajo še nekaj več ozemljitve in rokenrol moči. Svojat predstavlja dobre pol ure dobre zabave, vrhunske žgoče rokerske muzike, šest skladb, ki so koherentne, se med seboj razlikujejo in se kljub pomanjkanju koncepta stopnjujejo v lepo usločenem dramskem loku. 

Morda bo dovolj dejstvo, da si že po nekaj poslušanjih tako kompleksno glasbo jasno zapomnimo – vokalne linije so catchy, podobne so tudi kitarske fraze, ritmična pot, ki jo utirajo bobni in bas, pa je vznemirljiva. Fon, Čauševič in Poderžaj so se na tem bendovskem poligonu resnično izkazali. Svojat na svojem samonaslovljenem debiju pokažejo izjemno raznolikost v pisanju skladb, zanimive notranje obrate in scenoslede, vrhunsko muziciranje in še več. Tehnično in kreativno je tale izdelek dokaz, da slovenska alternativa v svojih Notranjih Goricah skriva, proizvaja in bi lahko tudi plasirala zavidljivo število glasbenikov svetovnega formata. Svojat terja enakopravnost!