Klopotec, 2012

Zanimanje za tujerodna tradicionalna glasbila in posledično tudi neslovenske tradicionalne godbe si je pri nas že zdavnaj izborilo domovinsko pravico. Če je do pred nekaj leti nekako veljalo, da neslovenske, pravzaprav neevropske glasbe najbolj bohotno cvetijo na Štajerskem, kjer je vzklila vrsta etno in etnojazzovskih glasbenikov, ki preigravajo afriške, balkanske, arabske in orientalne godbe, temu že dolgo ni več tako.

In če so do nedavnega tuje tradicije predstavljale le kamenček v mozaiku kake jazz ali etno zasedbe, dobivamo v zadnjem času plošče, ki so v celoti posvečene nekemu tujemu glasbenemu idiomu ter povrhu odigrane na nam bolj ali manj eksotično glasbilo. Nov tovrsten dosežek prihaja izpod prstov Sama Kutina, ki ga poznamo mdr. iz projekta Čarangi, kjer sta se z bratom Janijem preizkusila v indijski glasbi. V tandemu Najoua Samu Kutinu družbo dela Ana Kravanja, tokrat pa je v ospredju kalimba, inštrument z domicilom v podsaharski Afriki. Od dežel, kjer je kalimba najbolj prisotna, omenimo Zimbabve in mojstrico mbire Stello Chiweshi Rambisai, ki smo jo pred dolgimi leti slišali na Drugi godbi.

To afriško glasbilo s kovinskimi jezički, na katere se igra predvsem s palci in tudi z drugimi prsti in ga poznamo tudi pod imenom mbira ali palčni klavir, je na albumu »Tojevsekarsespomnim« prisotno v  početverjeni vlogi. Kutin in Kravanjeva namreč skupaj igrata na štiri kalimbe ter na zvonce, kakemu komadu pa so dodani ščepci zvokov iz narave. Že tale opis daje slutiti, da bo godba z albuma ambientalna, a takoj je treba pristaviti, da ne gre za kako popreproščeno različico glasbe za oddih ali meditacijo.

Čeprav je godba dejansko sprva slišati zelo sproščeno, milozvočno in blagodejno, se po prvem poslušanju začnejo v komadih odstirati globlje, bolj dodelane strukture, v katerih se plasti domiselno navezujejo druga na drugo in gradijo trdno spleteno dinamično sliko albuma. Tudi začetni vtis omamne repetitivnosti ni povsod enoznačen ali premočrten, saj glasbenika v ponavljajoče se zanke dodajata nove in nove melodije, ki zamenjajo nosilno melodijo, medtem ko se v ozadju nato začnejo razpletati intrigantne solistične pasaže.

Najbolj imeniten dosežek na albumu je prav omenjeno počasno odstiranje plasti, kjer gre povečini za nežno pozibavanje hipnotičnega zvončkljanja, ki te zlahka potegne v sanjarjenje, da bi te menjava nosilne teme in delno tudi ritma v hipu predramila in preusmerila k novim slišnim avanturam. Kutin in Kravanjeva to najbolj učinkovito dosežeta v daljših skladbah, ki so na albumu v večini, nekaj krajših, tja do treh minut trajajočih skladb, pa deluje kot vezno tkivo ali medigra.

Odlično posneta zvočna slika, za katero je poskrbel Iztok Zupan, tudi lastnik butične založbe Klopotec, da poslušalcu občutek prijetne ujetosti v zvoku, ki te prevzame z nenehnim prelivanjem in zlivanjem. Skladbe se večinoma odvijajo počasi, glasbenika si vzameta čas za razvijanje teme in skrbno odigrane dodatke. Semtertja se vendar zazdi, da bi se kak komad lahko še bolj razvijal, da mu kaj manjka, in spomnili smo se, da bi muzičista nemara v kako omamno melodijo spletla še človeški glas, denimo momljanje.

Zmede nas tudi nenavedeni in nenaslovljeni dodatni komad, ki najprej postreže z dobrimi štirimi minutami tišine, nato pa se oglasijo zvonci in meketanje ovac ter nato še zvok letala in nekaj osamljenih zvenov. Komad nas še zlasti zmede zato, ker se prejšnji, torej zadnji »uradni« komad z albuma, zaključi vse preveč abruptno, brez pravega zaključka. Zdi se, kot da je tandem Najoua z dodajanjem tega »bonus-komada« želel odigrano glasbo spraviti v nek idejni koncept, ki pa je ostal nejasen oziroma ne do konca pojasnjen.

Kljub omenjenemu nudi album »Tojevsekarsespomnim« več kot dovolj zelo dobro odigrane mamljive glasbe, ki na naši sceni predstavlja noviteto. Pa ne le zaradi nekonvencionalnih glasbil, marveč tudi zato, ker glasba z njega zvečine zveni zrelo, domiselno in domišljeno ter pušča dovolj prostora za razvijanje na albumu zastavljenih zvočnih idej.