samozaložba, 2023

Drsanju po raznih ekranih brezglavo iščoč skakajoče novice, ki so povečini negativne, se po angleško bojda reče doomscroll. Ta skovanka opisuje težo psihe, ko smo bombardirani s slabimi novicami, ne pomeni pa načitanosti ali širjave neobstajajočega stika s svetom in aktualnosti s poročili. Po besedah četvorke iz Irske, ki reagira na ime Naked Lungs, so to nekajsekundni šusi dopamina, ki vodijo do spremembe počutja, ne tako dolgoročno pa v tesnobo. Strinjanje po končanem snemanju debitantske plošče, da prejme ta prav naziv Doomscroll, je bila zakoličena, ko je ven štrlel skupni imenovalec – zbitost poteka informacij in čustvenega valovanja na albumu. Pred nami je še ena nevarna godba iz Irske, ki domuje v hrupnih zaplatah, hkrati pa spoštuje moč tišine.

Tom Brady, Andrew Connaughton, Ryan Mortell in Matthew Pyper so se v poplavi otoških hrupnih albumov izgubili lansko leto z istoimenskim kratkim albumom Naked Lungs. Ta kratkometražec ni ravno skrival svojskosti, ki se je izrazila tako v zapomnljivih frazah kot tudi v ljubezni do dekonstrukcije s truščem, vendarle pa ostaja premalo izoblikovan, tvegan in napadalen, česar pa ne moremo trditi za obravnavani dolgometražnik. Vsi kontrasti med mirnejšim tokom, v katerem je glavnino prevzemala Bradyjeva nasršena dikcija, in objestnimi distorziranimi obzidji so na albumu Doomscroll okrepljeni do te mere, da uspejo držati tenzijo skorajda čez cel scenosled komadov. Prav gotovo je albumu svoje dodal snemalec in producent Daniel Fox iz rojakov Gilla Band, ki je po besedah zasedbe izvlekel največ hrupa iz njihovih inštrumentov. In v nekaj elementih so jim prav gotovo tudi sorodni. Izvrstna zvočna podoba se tako lahko premetava od striktno dodeljenih in posameznih vpeljav inštrumentarija, ki nepopustljivo in grabežljivo podtaknejo hrupno bitje, od koder je nemogoče zbezljati nazaj do svojega tempa. Ne gre toliko za hitropotezno godbo kot za udar širokega spektra, ki napada z dodajanjem in odvzemanjem vedno novih slojev. Naked Lungs so srhljivi v držanju vajeti nad atmosfero kot denimo Daughters, so surovo agresivni v stilu Jesus Lizard, otoško nergavi kot Future of the Left, terapevtsko nastrojeni kot Gilla Band in fabriško žvenketavi kot Throbbing Gristle.

Terapijo, dolgo slabih štirideset minut in deset komadov, Naked Lungs načenjajo tudi s konkretnim besedilnim zanosom. Pesem Pressure je graja mačizmu, strupeni moškosti, mentalno neravnovesje udari v komadu Boo Boo, ki ga Brady rešuje z metodo – I Laugh at the Things That Make Me Cry, na drugi strani pa je sporočilo v komadu The Garden – smrt samodestrukciji. Ta komad pa je žal tudi balast na albumu. Če uspe bend s scenosledom do tega trenutka držati napetost, se tukaj vse skupaj prelomi. K sreči ostane le poslednji komad, obenem pa je šok nemogoče preslišati. The Garden se odvija tako drugače, da je treba enostavno preveriti, ali gre za isti bend. Čudaška nastrojenost, ki bi lahko bila himna enega od groznih žanrov, kot je nu metal. In obrazložitev, da so bili pri pisanju komada pod velikim vplivom pesmi Yesterday večnih Beatlov in jo hoteli predrugačiti po svoje, tudi ni opravičilo. Skratka, tako kot umetnointeligentni Beatli tudi komad The Garden ustvari negativen šus dopamina na albumu. Razen dramaturškega padca omenjenega komada je treba pod črto priznati, da gre pri Doomscroll za zelo dobro izvedeno godbo, izkušnjo, v kateri se kontrasti znajdejo v skladju, s čimer se ne more pohvaliti prav vsak hrupen bend, še posebej, kadar gre za prvenec. Naked Lungs se smejijo stvarem, ki jih spravljajo v jok, in že pripravljajo nov material.