Nancy Mounir: Nozhet El Nofous

Recenzija izdelka
20. 7. 2022 - 19.00

Simsara, 2022

 

Večkrat utopljen ženski glas … Utopila se je v domačem vodnjaku. Iz obupa se utopila. Utopila skrbi, žalost. V pozabo utopljena. Nekje v presečiščih teh uvodnih gesel želimo začeti z iskanjem pomena plošče Nozhet El Nofous – v prevodu promenada, sprehajališče duhov prvenca egiptovske multiinstrumentalistke, nekdanje violinistke preganjane metalske zasedbe Massive Scar Era, studijske glasbenice in skladateljice Nancy Mounir.

Prva pomembna dimenzija koncepta plošče Nozhet El Nofous, s pomočjo katere bomo najprej, preden se osredotočimo na zven, stopili korak bližje njenemu naslovu, konceptu in ideji, se razkriva skozi podobe nepovabljenih, simbolno – ženskih glasov, vsekakor tudi bližnjih tistim, ki jih je v svoji esejistični monografiji Slavne neznane predstavila Nina Dragičević. Nancy v tej liniji na plošči raziskuje v veliki meri pozabljeno obdobje egiptovske popularne glasbe pred prelomnim letom 1932, v katerem so se na simpozijskem Kongresu arabske glasbe pod pokroviteljstvom tedanje oblasti v Kairu zbrali glasbeni akademiki, skladatelji, muzikologi in zarisali smeri nove politike ohranjanja dediščine, standardizacije glasbenih oblik in modernizacije tako imenovanih arabskih glasb. Kot kolateralno škodo – ali kot načrtno izrinjenje – je Kongres takrat pozabil na bogat repertoar določene specifično egiptovske popularne glasbe, ki je imela v svojem prostoru in času pomembno vlogo ter je bila s precej bogato fonografsko dejavnostjo in vpetostjo v lokalno godbovanje tudi močno prisotna med ljudmi. Vendar je bila ta pretežno monofonična glasba v mikrotonalnih lestvicah tonsko-metričnega sistema maqamat preveč specifično lokalna, zaznamovana s svojo prostostjo v odsotnosti odnosa do standardiziranih zahodnih tonalnih in ritmičnih sistemov, zato je ob poskusih nove modernizacije, med drugim tudi približevanja zahodnim modelom, postala nezaželena. Mounir Pevkam, ki so na ta način v veliki meri spolzele z jezika zgodovinskega spomina, reče »tiste, ki niso bile povabljene«.

Druga dimenzija koncepta, v kateri avtorica omenjene odrinjene glasove izvleče iz pozabe, povleče jih neposredno v svoj glasbeni svet, se nam razkrije, ko že z vsemi štirimi prisostvujemo ploščinemu zvenu. Ta se kaže v skladateljski metodi, ki zrcali restavratorstvo, kakršno sicer poznamo v svetu likovnih del, denimo v obrti oziroma umetnosti restavriranja slikarskih stvaritev ali denimo fresk. V jedru zvena kompozicij na plošči slišimo arhivske posnetke Pevk in njihovih godb, prasketajoče, kot žerjavica razbeljene sledi duhov preteklosti. Ob teh pa se raztezajo nove, nasnete kompozicije, ki iz izvirnih melodičnih potez maqamata vlečejo linje v klasične komorne oblike, spektralno alikvotno dromljanje in jazzovske ornamente, izvedene po načelu ritmično nekvantiziranih instrumentalov v kombinacijah klasičnih zahodnih in značilno arabskih glasbil. Na trenutke ta glasba z močnimi, izrazitimi glasovi doseže tudi sramežljivo skromne, a vendarle operatične učinke. Vselej pa je nabita s čutnim afektom, četudi je ta nekako brezbrižno oddaljen od naših tukajšnjih, sleherniških pričakovanj. Trpljenje, žalost, naklonjenost, skrb, groza, vzhičenost, neposrednost, srboritost, poželenje.

Nasproti-postavitev načetega arhivskega materiala in čistih zvenov svežih instrumentalov z izrazito skrbnimi, pozornimi potezami skladateljice učinkuje organsko, izrazito in presenetljivo enovito, pozorno uho tudi dovolj zlahka razloči med viri različnih materialov v posnetkih. Posebnosti te glasbe kljub nekaterim namigom torej ne gre iskati v kakem fantazmatskem utapljanju enega vira v drugega. Takšno utapljanje ali potujevanje bi bilo glasbi Nancy Mounir tuje. Njena želja je prej bližina. Bližina materialov – glasov, oseb, izpričanih afektov in izkustev, skozi ton in glasbo neposredno aktualiziranih v podobo bližnjice.

Po metodološki in zvenski bližini z deli Leylanda Kirbyja, med drugim avtorja za nenadejano zloglasnim psevdonimom The Caretaker, pa tudi z nekaterimi drugimi bolj ali manj proslavljenimi ustvarjalci s preloma prvega desetletja dvatisočih, gre plošči Nozhet El Nofous torej res pripisati določeno hauntološko kvaliteto, vendar se pronicljivost te glasbe prej kot v kakih zvočnih pretvezah ali ambientni omami skriva v njeni izvirni skladateljski idejni izvedbi in v preprosti politični ambiciji, izraženi nekoč po arabski pomladi, v ozračju vrnjenega utapljanja egiptovske družbe v patriarhalnem družbenem konservativizmu. Ter seveda v samih čutnih, direktnih, jurišnih pesmih zanikanih egiptovskih kraljic in kraljev, Pevk in Pevcev. Med njimi Naime El Masreye – kraljice fonograma, Mounire El Mahdeye – Sultane Taraba, Hayat Sabri – glasne zagovornice ženske emancipacije v širše družbeno življenje, ali Fatme Serry – znane kot prve ženske v Egiptu, ki je uspela svojemu bogatemu možu na sodišču dokazati očetovstvo za otroka, ki se mu je odrekel. One in njihove pesmi, več kot vredne petja, so zvezde tega šova. Ko beseda ne zaleže, poj!

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.