Cambria Instruments, 2020

Poliritmično žmohtno udaren začetek nam ne pusti dihati, in medtem ko se senzorični eksces dviga v višave, mi jahamo ekstatični val. Takšna je skladba Cry Me A Blizzard, impresivni uvod v peti studijski album Blizzards producenta Nathana Faka, s katerim se Britanec po dolgoletni karieri upravičeno ne drži nazaj oziroma utira pot ponovno preobraženi inačici svojega stila.

Fake je imel srečo, da je njegovo mladostniško odkrivanje glasbe sovpadalo s popularnostjo presenetljivo čudaških muzik z Otoka, izvajalcev, kot so Orbital, The Prodigy ter seveda Aphex Twin oziroma tudi drugi iz kataloga založbe Warp. Nenazadnje pa je v mrežo s slednjo povezanih IDM-ovskih tangent vpet tudi sam. Ob večkratnem preoblikovanju lastnega izraza je kariero začel precej klubsko utirjeno, nato pa je z debitantskim albumom Drowning In A Sea Of Love odprl Pandorino skrinjico privržencev elektronske glasbe oziroma navideznega problema - kaj storiti s takšno godbo, ko ta ni očitno klubskoplesna. Delno je neodobravanje IDM-a tudi na mestu. Medijska pozornost, ki je je bila scena deležna, je temeljila na opoziciji v odnosu do hardcora  in inferiorne neumnosti muzike, kakršno je ta predstavljal. A ko IDM ni bil več dojenček, temveč že pošteno uveljavljeno glasbeno gibanje, ki je v elektronsko plesno glasbo injiciralo potrebno mero novega raziskovanja in razpiranja meja, je postal žrtev prekomernega elitizma in izključevanja plesa kot odvečnega elementa v izkušnji glasbe.

Nathan Fake je v svoji kameleonski drži ves čas stal med obema poloma in se kot tak izkazal kot odličen producent, najverjetneje tudi zato, ker je, kot se je v recenziji albuma Providence izrazil sodelavec Goran Kompoš, glasbo vselej prestavljal v sveže kontekste, ne glede na to, ali se je oziral k sodobnikom ali vzornikom iz preteklosti. Res je, da je danes igranje s konvencijami redna in deloma celo pričakovana praksa v vseh žanrih elektronske glasbe, a res je tudi, da je Blizzards v svoji različici klubske glasbe Fakov širšim množicam najprijaznejši album. No, vendarle pa je na mestu precejšen hvalospev, album namreč preprosto sune v poslušalca, ne glede na posamezna prepričanja ali poznavanje konceptualnih kriterijev vrednotenja takšne glasbe.

Nihče drug ni slavneje posegel v debato med IDM-om in hardcorom kot Simon Reynolds z umestitvijo glasbene ideje v princip in ne nujno v stil. Presečišče med hedonističnim užitkom, drogami in zaničevanjem ideje glasbene umetnosti ter avtorja - genija je zanj glavno rodovitno polje radikalnih muzik. Če Fakovi predhodni albumi z izjemo plošče Providence ne nosijo hardcorovskega naboja, ga Blizzards zagotovo. Ekstazi zamenjamo za 2C-B ter ketamin in že smo pripravljeni na pokoritev nadvladi mašinerije, ki ne upravlja le naših životov, temveč tudi Faka. Večina komadov na novi plošči naj bi izhajala iz improviziranih studijskih seans, kar vleče tudi vzporednice s producentovimi živimi nastopi, ki v ospredje vselej postavijo plesalca. Čeprav so komadi avtorsko delo, delujejo smiselno tudi zunaj predpostavljene avre kreativnosti. Vlijejo občutek, da lahko le stegnemo roko in postali bomo del izkušnje, ki se gode tako v glavi kot v telesu.

Plošča Blizzards ne narekuje intelektualističnega konteksta, temveč konstruira naše izkustvo. Včasih je otožna, drugič ekstatična, napeta kot elastika, konstantno psihedelična. Dovoli nam uživati v prepletu čistih in razšraufanih zvočnih potez, v močni melodiki in prodornih ritmih. Ko se album izteče z razpustitvijo komada Vitesse, pa nas kot vsaka dobra rejverska izkušnja za sabo pusti utrujene in izgubljene v svojem svetu.