Ne Obliviscaris: Urn

Recenzija izdelka
7. 11. 2017 - 19.00

Season of Mist, 2017

 

Komaj rojén, že goriš v ognju večera,
vsa morja so rdeča, vsa morja
polna krvi, vsa jezera, in vode ni;
vode ni, da bi pral svojo krivdo,
da bi opral svoje srce ta človek,
vode ni, da pogasil bi z njo
žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi.

Srečko Kosovel, Ekstaza smrti

 

V nocojšnji Tolpi bumov se bomo posvetili avstralskim progresivnim death metalcem Ne Obliviscaris in njihovemu novemu studijskemu albumu Urn. Za izhodišče pa se najprej osredotočimo na pojem progresivno, s katerim smo Ne Obliviscaris skušali žanrsko definirati. Pojem je seveda zelo širok, v svojem bistvu pa pomeni razvoj, napredek in spreminjanje … A z njim se lahko osredotočamo tudi na druge tematike, kot so čas, življenje in čustvovanje – elementi človeške resničnosti, ki se neprestano spreminjajo bodisi pojmovno bodisi stvarno.

Simbol, ki najbolj nazorno pojasnjuje neprestano spreminjanje in ga lahko doumevamo kot hkrati stvarnega in pojmovnega, je ogenj – element, ki razmejuje temo in svetlobo, življenje in smrt – absolut, ki združuje ekstreme dvojnosti. Ogenj se pogosto uporablja tudi kot metafora za abstrakten pojav čustvovanja in predstavlja močna, strastna, ognjevita stanja zavesti. Če sedaj potegnemo vzporednico s progresivnim metalom oz. ekstremnim progresivnim metalom, lahko zaključimo, da je eden izmed njegovih ekstremov ravno ta goreč vihar. Ogenj je tudi osrednji element, s katerim si lahko pomagamo interpretirati novo stvaritev avstralskih Ne Obliviscaris.

Šestčlanski bend v ospredje postavlja dva lika, ki sta hkrati ustanovna člana zasedbe. Prvi je Marc Campbell alias Xenoyr, vsestranski umetnik, ki za skupino ustvarja grafike, piše besedila in s svojimi temačnimi harsh vokali predstavlja mračnejši vidik njihove glasbe. Drugo skrajnost predstavlja violinist Tim Charles, ki s čistimi vokali uravnoveša splošno razpoloženje njihove glasbe in poveča razpon čustev, ki nam jih posredujejo. Žanr zasedbe je, kot smo prej omenili, progresivni death metal, znotraj katerega se čuti močne vplive melodičnega black metala, klasične glasbe in avantgarde. Zelo pomembno vlogo igra tudi močno prisotni šeststrunski fretless bass, ki dokončno zaokoži zvočno kuliso benda. Ta je seveda popolnoma edinstvena.

Bend je prek platforme Patreon pred nekaj leti začel z zbiranjem direktne finančne podpore s strani zelo ozkega kroga lepoumnikov, ki delujejo kot meceni. Vsi člani zasedbe so pustili svoje službe in svoje življenje posvetili izključno ustvarjanju glasbe, na osebo pa trenutno zaslužijo za slabo avstralsko minimalno plačo. Tak pristop je bil seveda znotraj metalske skupnosti nekaj revolucionarnega in je naletel tudi na mnoge kritike. Na ta način sami plačujejo produkcijo albumov, turneje in stroške bivanja. Torej zelo srednjeveški pristop v informacijski dobi, ki še dodatno dokazuje inovativnost zasedbe in zmožnost soočanja z največjimi trenutnimi težavami glasbene industrije.

Če se sedaj osredotočimo na album Urn, moramo najprej povedati, da je za njegovo razumevanje treba najprej poznati zasedbin prvenec Portal of I in njihov album Citadel. Skupina sicer ne ustvarja konceptualnih albumov in niti ne razvija širšega medalbumskega narativa, se pa v besedilnih elementih opazi izrazit razvoj tematike. Z glasbenega vidika pa je tu moč opaziti neke vrste premik iz mračnega blackmetalskega vzdušja v bolj tehnično deathmetalske krvave vode. Njihov prvenec Portal of I obravnava samospoznanje, človeško naravo, moč zavesti, življenje in predvsem – smrt. Citadel predstavlja človeštvo kot množico posamičnih trdnjav, oseb z visokimi zidovi, ki s svojo izoliranostjo in odtujenostjo izbubijo bistvo biti. Pogled na človeštvo je tu seveda izrazito negativen, kar pa vrhunec doseže ravno z danes obravnavanim albumom Urn.

Album se začne s skladbo Libera, ki je sestavljena iz dveh stavkov. Gre za smiselno nadaljevanje albuma Citadel, vendar so tematike tu za odtenek temačnejše. Drugi stavek je instrumentalen violinski outro, ki nas privede v sredinski del albuma, skladbi Intra Venus in Eyrie. Slednja je verjetno ena izmed najbolj edinstvenih, kar jih je bend kdaj napisal, izstopa predvsem po uporabi violine v intru ter po besedilni tematiki, ki se močno naslanja na roman Julesa Verna Dvajset tisoč milj pod morjem - tematiki, ki je na naslovnici predstavljena z lovkami ogromnega velelignja, simbolom industrializacije. Reverbirane violine se uspejo s pannanjem na levo in na desno prikazati kot neke vrste plamen, ki pleše v rahlem vetru. Skladbi predstavljata tudi tranzicijo v razpoloženje, ki je bolj značilno za prvenec, zaključna Urn pa v dveh stavkih celovito zaokroži celoto.

Album je definitivno do sedaj najtemačnejša stvaritev Ne Obliviscaris, kar je očitno predvsem z vidika besedil. Osrednja tematika je urna, torej posoda za shranjevanje pepela mrličev, v kateri je človeštvo, ki se je uničilo v ognju. Seveda se besedila tu prepletajo še z mnogimi drugimi elementi, združujejo svetlobo in mračnost preko različnih vokalnih pristopov, vrhunci pa so upesnjeni, medtem ko Xenoyr poje čez violino. Album kot celota deluje zgoščeno in premišljeno, posamične skladbe služijo širšemu kontekstu. Imajo začetek, sredino in zaključek, ki hkrati zaokroži celoten album. Najbolj nasičenim vrhuncem in najbolj umirjenim ambientalnim delom uspe nekako posredovati sorodna, vedno enako intenzivna, ampak popolnoma nasprotna čustva.

November, mesec dokončnega jesenskega umiranja narave, je kot nalašč za tak album. Poleg kultnega Blackwater Park švedskih progresivcev Opeth je Urn še en izmed nujnih albumov, s katerimi se lahko približamo doumevanju umiranja narave in naravi umiranja. Urn skupaj z Aathmo andorskih Persefone kandidira za death metal album leta, hkrati pa še ni recenzentov najljubši album zasedbe. Mogoče bo sčasoma ta status dosegel, vendar je zasedbin prvenec Portal of I zaenkrat v tem smislu še vedno nesmrten.

Življenje je kratko, je kot iskra, ki zaneti ogenj, in kot plamen, ki ugasne v vetru. V očeh časa smo zgolj pepel v viharju, pepel, ki bo kmalu za večno izgubljen v neskončnem vsemirju. V očeh prihodnosti smo zgolj tisti, ki so nekoč bili ... to, kar je nekdaj bilo.

Ne Obliviscaris. Forget Not.

 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness