Wave Tension Records, Cosmic Brood Records, Diffuse Reality Records/Periphylla, 2024 

 V tokratnem osrednjem glasbenem terminu predstavljamo temačne plesne odtenke hrvaškega projekta Neon Lies, za katerim stoji zagrebčan Goran Lautar. Pred štirimi leti je sodelavec Izak Kermc pohvalil avtorjevo zadnje delo Loveless Adventuress, aktualni album Demons pa je izšel 7. maja letos na vinilu pri dveh založbah, nizozemski Wave Tension Records in zagrebški Cosmic Brood Records, ter na zgoščenki pri Periphylli, podzaložbi portugalske Diffuse Reality Records. 

Demons je Lautarjev četrti dolgometražec. Po številnih letih ustvarjanja v raznih projektih in zasedbah je videti, da je njegovo poslanstvo predvsem projekt Neon Lies zaradi predanosti in rednega nastopanja ter ustvarjanja. Od prve istoimenske izdaje iz leta 2016 glasbenik vsakih nekaj let ponudi nov material. Glasba vedno ostaja v coni udobja, a je po drugi strani jasno, da je avtor v istem mehurčku v popolnosti izpilil svojo obrt in da gre za ambiciozen projekt, ki mu, preprosto povedano, nič ne manjka. 

Lautar na novi plošči prav tako nadaljuje prakso izdajanja istega izdelka pri več kot eni založbi, podobno kot pri prejšnjem albumu. Pri širjenju lastnega izraza se torej ne osredotoča zgolj na domačo grudo in prestopa meje. Potezo lahko tako razumemo tudi kot umetnikovo hrepenenje po čim širšem dosegu poslušalstva ali pa iskanju podpornikov in potencialnih soustvarjalcev, s katerimi bi lahko delil pristope k muziki in poglede nanjo.

Album se odpre dramatično, teatralno in s pridihom filmskega vzdušja. Subtilni bobni vodijo v prefinjen ritem, ki ga na prvi posluh težko ujamemo, pa se vendarle močno ureže v nezavedno. Vokal je isti, kot smo ga vajeni – sramežljiv in odmaknjen, toda hkrati temperamenten in dominanten. Album Demons se od začetka hitro razvija v izrazito plesno darkwave zgodbo, ki avtorjevo ustaljeno temačnost večkrat pusti ob strani in odplava v drugačne, bolj zapeljive strukture, ki ne strašijo, temveč vabijo na plesni podij. 

Plošča je polna nasprotij, od temačnih in melanholičnih struktur vse do igrivih in plesnih atmosfer. Po tem pravilu potujemo iz komada v komad in tudi po površju posameznih skladb. Živahni in dominantni sintetizatorski takti se nahajajo v ospredju in ustvarjajo hipnotične krajine, iz daljave pa se sliši nerazumljiv vokal, ki se postopoma izčisti, vse dokler ne pride do polja popolne jasnosti. Kot antagonisti sintetizatorskim melodijam se pojavijo melanholične in raztegnjene dronovske in ambientalne linije. Mešanica čustev ostaja enaka in se ne spreminja v odnosu do začetka, sredine ali konca komada. 

Zmes vzdušja in čustvene plati albuma podpira premišljeno oblikovana inštrumentalna osnova. Bobni večinoma kažejo na elastičnost in raztegnjenost, kar vodi v ritmične neskladnosti in občutek, da se ritem odvija nekje daleč v globinah darkwaverskozasnovane zvočne podobe. Odplavati v te globine je težko, zato ostajamo privezani na površje, kjer pozornost prevzame bolj oprijemljivo dojemanje slišanega in posledično tudi gibanje ob glasbi. 

Četrti album Demons je avtorjevo potovanje v preteklost, kar seveda ne pomeni nazadovanja, temveč opredelitev. Lautar v lastnem umetniškem izrazu stremi k določenemu času, a je to na novem izdelku do sedaj najbolj razločno. Njegove produkcijske razsežnosti so na futurističnem nivoju, razvijajo se v smeri prefinjeno ustvarjenih zvočnih oblik. Po drugi strani je struktura tista, ki jo umetnik razvija v smeri preteklosti oziroma žanrskih karakteristik darkwava in postpunka. Neon Lies je tako projekt nekdanjih ideologij, zgrajen s pomočjo orodij prihodnosti.