Priče smo obdobju, ko žarometi mečejo močno luč na človekove najboljše prijatelje. Nekatere so v to pozornost prisilili in jih nihče ni nič vprašal, spet drugi so vstopili prostovoljno. Tako lahko kak večer izza voglov slišimo bevskati krdelo brezzobih buldogov, kuzle zalajajo in se umaknejo, drugi psi pa so ofenzivno zalajali že pred nekaj leti in se nato umaknili glodati pridobljene kosti. Potem, ko so tudi „stare babe populile skoraj vso rdečo peso“, so svoj repete s prvimi trobenticami ponudili in v rog spet zatrobili še Niet. Ti so tempirali svoj čas za revolucijo, ki pa se verjetno ne bo odvijala na ulicah, ampak kvečjemu doma, v toplih copatih in s prstom na miški. Tisti računalniški.

Albumi Nietov so bili do sedaj, če odmislimo v majhnih odmerkih natisnjeno kaseto Srečna mladina iz leta 1984, le kompilacije. Da pa prvi pravi album, ki nosi zelo nevpadljivo ime Trinajst, ne bi bil trinajsto prase na radijskih valovih, so ga Dernovšek in družba ob rojstvu blagoslovili in na nepredvidljivo pot pospremili s popotnico. Platformo so mu postavili že pred dvema letoma, ko je projekt Izštekani v razprodanih Križankah opipal dodobra nabrekle žile poslušalcev. Zdi se, da Nieti že dolgo časa uspešno hodijo po žici, na katere eni strani zeva prepad panka, na drugi pa nevarnost zdrsa v pop. A pri tem zapadajo tudi v nasprotja. Alternativa ali mainstream? Govoriti o potrošništvu kot razčlovečenju je modno, če na pompozno premiero „ob ana pupédan“ povabiš največje medije v državi. Sploh, če bi rad, da te ne predalčkajo in te pustijo v miru ustvarjati glasbo. Ti mediji v svoji neoriginalnosti vsi trgajo meso z istega telesa, ti v štartu prodajo nekaj sto plat, ko pa ostane le še okostje, te ne povohajo več. Takrat ti ostanejo le še feni. Dobro blago se samo hvali, za vse ostalo so tu motne vode marketinga, in zato kvazi jamranje, da te vrtijo le na nacionalki - pri kateri je mimogrede plata izšla - ni drugo kot reklamiranje te ustanove. Tovrstne glasbe vsekakor ne bodo poslušali recimo duhovniki, pa naj na naloženem ognjišču še tako otožno prasketa, vrtel pa jo bo le radio, ki že zdaj edini vrti mlade, glasne, uporne in dobre bende.

Pri Nietih gre za glasbo, ki je prav zaradi približevanja tako pankerskemu kot polu mehkega roka, njunem prepletanju, prav tako pa tudi zaradi kontroverzne zgodovine benda, nagnjena k številčnejšim poslušalcem. Najbolj zagrizeni feni so namreč še vedno mnenja, da po Habičevi smrti bend ne more več nositi imena Niet. Sploh je trenje med starimi panksi povzročila godalna izkušnja v že prej omenjenih Izštekanih. Prav imata obe strani. Nič ne bi bilo slabega v tem, če bi se bend preimenoval, ker če si dober in povrh vsega še karizmatičen, te bodo prišli gledati, kako igraš tako v Unitedu kot v Realu ali Milanu. Če pa furaš tradicijo in se ne preimenuješ, te lahko na osnovi nekih kriterijev obtožijo izkoriščanja brenda, česar se otreseš z igranjem le novih komadov, kar na Trinajst Nieti počnejo. Situacija je predvsem neprijazna do novega pevca Boruta Marolta, ki popolnoma profesionalno in dobro opravlja svojo vlogo, čeprav ga bodo mnogi okarakterizirali kot surogat. Kakor koli, Habič ni bil edini član prvotne postave in tu bi bilo potrebno zakopati bojne sekire in narediti piko.

And now something completely different: o plati, zaradi katere smo nocoj zbrani! Pri Trinajst gre za več kot soliden album. Plošča, na kateri je dvanajst popolnoma novih komadov, je zasnovana konceptualno, saj si komadi sledijo kronološko in pripovedujejo izkušnjo neprilagojenega posameznika. Od vzpona do padca, od upora in boja do resignacije in propada. Komadi so zlepljeni z raznovrstnimi vmesnimi vložki v obliki otroškega pevskega zbora, joka dojenčka, škripanja vrat ali kratke konverzacije med snemanjem, in temu je potrebno priznati določeno mero inovativnosti. Poslušalec dobi občutek poslušanja radia, sploh pri zadnjem komadu, ki je strnjen mozaik vseh komadov ali pa ga uporabimo kot reklamni material. Z ostrim zvokom kitar, naspidiranim ritmom in industbagovskim agresivnim vokalom, odpira ploščo komad Čas za revolucijo, ki je skriti prehod med dvema desetletjema in več, ki sta minila od začetka njihovega ustvarjanja. Sledita Živalska farma in Tujec, s katerimi se zaokroža revival primarne hardkorovske drže Nietov, ki jo je v svojem studiu oživel in jo času primerno zravnal buldožer Činč. Dekle izza zamreženega okna vas s punkerskimi lovkami že zapleta v ljubezenske romance, ki so seveda temačno melanholično obarvane in ki so bile stalnica v repertoarju Nietov. Po vijolicah dehtijo še trobentice, če pa izdajo še kak album, bodo verjetno na vrsto prišli še zvončki in mačice, s čimer bo kompletiran pomladni poker slovenske ljudske pesmi. Sama plošča je izredno razgibana in ravno tu, v prepletanju hardkora in balad, leži prepoznavnost glasbenega izraza Nietov. Prejšnjih in sedanjih! Komadi, ki jih bodo sprejeli tako tinejdžerji kot orto nostalgiki oziroma tinejdžerji po srcu. Sredino plošče zaznamuje lirična depresija podzemlja, ki z razdiralno močjo šviga na površino, kjer so sončni žarki le redek pojav, pa še ti krvavo obarvani. Drama dviga prah in se stopnjuje v besedilih, na tla pa se spusti v godalni baladi Beli prah. Finiš plošče pripada mainstream rocku s klaviatursko obarvanimi Škrati in gosenicami ter shyamovsko melodičnim Na drugo stran, komadoma, ki pomenita neko vrsto osvežitve v glasbenem izrazu Niet, ki so dokazali, „da še umrl njihov ni sijaj!“

pripravil Robert Suša