Napalm Records, 2024

Američani pravijo, da sta gotovi le dve stvari: smrt in davki. Z davki se bend tokratne Tolpe bumov ne ubada, a s smrtjo se več kot dovolj. In če si smrt vsaj v deathmetalskem svetu predstavljamo večinoma kot podzemlje, imajo Nile, ameriški deathmetalski veterani, zagotovo prav: podzemlje čaka nas vse.

Priznati moramo, da je uvod napisan nerodno, morda na prvi pogled celo nesmiselno. Toda prav nič nerodnega ali nesmiselnega ni moč najti, kadar govorimo o jubilejnem, že desetem studijskem albumu ameriških deathmetalcev Nile, ki jih od samega začetka vodi kitarist, kruljač in tekstopisec Karl Sanders. Prav nasprotno – po mnogih letih je ob poslušanju Nile prisoten občutek, da spet poslušamo album, ki je koheziven in koherenten v vseh pogledih, kar je lastnost, ki smo jo precej pogrešali pri albumih, ki so jih ustvarjali med letoma 2009 in 2019. Vsekakor ni treba pretiravati. Nile nikoli niso izdali zares slabega ali pa celo zanič albuma, le malo manj dobri so bili kot diskografija, na kateri je logo zasedbe blestel od leta 1999 do leta 2009.

The Underworld Awaits Us All je torej vrnitev h klasični slavi zasedbe, pri čemer pa je vrnitev v preteklost omogočena zaradi dejstva, da je bend nekako ponovno izumil samega sebe. Najprej je tu nova postava zasedbe, ki jo ob veteranih Sandersu in bobnarju Georgeu Kolliasu sestavljajo novi basist in kruljač Vadim Von, studijski kitarist in tudi kruljač Brian Kingsland, ki je v Nile, roko na srce, razmeroma novi član, ker je v bendu od leta 2019, ter kitarist in prav tako kruljač Zach Jetter, ki z bendom nastopa predvsem v živo.

To, da imajo Nile nove člane, ni neka novost, ker so vsaj basiste menjali praktično od plate do plate, je pa novost to, da so na albumu kar trije kitaristi. To se precej pozna, a ne v masivnosti zvoka, omenjeno masivnost so imeli Nile namreč vedno v arzenalu. Pozna se predvsem v bogati večplastnosti zvoka. In to večplastnost gradijo vsi inštrumenti – vključno z vokali. Pri bobnih ni več prisotno le rušenje hitrostnih rekordov, Kollias marsikdaj poseže tudi po kakšnih thrasherskih ritmih, a res blesti, ko ritem upočasni, pri čemer uporablja kakšne nepredvidljive progresivne, jazzovske in celo swingovske fore. 

Po dolgem času poslušamo album zasedbe Nile, ki je bobnarsko zanimiv v vseh pogledih. Dinamike zvoka in raznolikosti ritmov je tu res na pretek. Kitarsko prevladujejo res natančno, precizno odigrani, izjemno hitri deli, ki zlahka vzpostavijo zvočno razgibanost s prefinjeno melodičnostjo in dobro zapomnljivostjo rifov. Solaže resda niso nikoli bile močnejša stran zasedbe, a to niti ni tako pomembno. Kitare v vseh ostalih pogledih svoj posel opravijo brezhibno, pa naj gre za hitrostrelne napade kot v skladbi To Strike With Secret Fang ali pa za kakšen res doomovsko obarvani ep tipa Lament For the Destruction of Time, s katerim se album zaključi.

Bogata zvočna slika in močna atmosferičnost pa sta posledici tudi večplastnega vokalnega napada, ki se ne giblje samo med kruljenjem in kričanjem, temveč se kaže tudi v dodatkih, ki se na plošči odvijajo od sredine albuma naprej. Za njih je odgovoren predvsem Mike Breazeale, ki se vokalno lahko vživi v mnoge like in ki z bendom sodeluje vsaj že od kultnega albuma In Their Darkened Shrines dalje, ob njem pa paleto občutij razširi mešani pevski zbor, zaradi katerega marsikateri komad zveni grandiozno kot tema, ki jo opeva. To se sploh pokaže v skladbah Naqada II: Enter the Golden Age in Overlords of the Black Earth, ki ju odlično povezuje še Sandersov etnično obarvani inštrumental The Pentagrammaton of Nephren-Ka, ki spominja na njegova solo albuma.

Slabost albuma The Underworld Awaits Us All leži v dejstvu, da je dolg. Morda celo predolg. Dobrih 53 minut tako intenzivne glasbe namreč ni enostaven zalogaj, pa naj bo plata še tako razgibana. Oboževalce in oboževalke trenutno res popularnega starošolskega, primitivnega death metala, ki zveni, kot bi bil posnet v kakšni votlini, in katerega zvok je grob in umazan, bo gotovo zmotila tudi izjemna čistost zvoka, s katerim se Nile hvalijo že od četrtega studijskega albuma. Toda bodimo iskreni – glasbe, kot jo slišimo na albumu The Underworld Awaits Us All, ne moremo posneti v sosedovem pralnem stroju. Prav tako Nile ne podirajo žanrskih meja, kot to počnejo kakšni Blood Incantation. Nile ustvarjajo death metal, ki je minimalno progresiven in premika predvsem lastne meje, kakšnih eskapad, ki spominjajo na Tangerine Dream ali Pink Floyd, tukaj preprosto ne boste slišali.

Preden se posvetite poslušanju albuma The Underworld Awaits Us All ameriške zasedbe Nile, naj postavimo še zaključno misel – gotove so tri stvari: smrt, davki in to, da Nile kljub spremembam in novostim ostajajo zvesti samim sebi in svoji publiki, pri čemer kvaliteta njihove glasbe niti najmanj ne trpi.