Glitterbeat Records, 2016

Tokratna Tolpa bumov je posvečena mavretanski glasbenici Nouri Mint Seymali, ki je slovensko poslušalstvo v živo razveselila že z obiskom festivala Druga godba spomladi leta 2015. Gre že za drugi dolgometražni album glasbenice oziroma njene zasedbe pod okriljem nemške založbe Glitterbeat Records, ki je specializirana za izdajanje večinoma afriških izvajalcev. Nourina zasedba je precejšen mednarodni domet dosegla že s prejšnjo ploščo Tzenni, ki je prejela naziv enega najboljših psihedeličnih albumov leta 2014, z novim albumom Arbina pa je prejšnjega nedvomno presegla. Temu pa se vendarle ne gre čuditi, še posebno zavedajoč se kvalitete in žanrske posebnosti glasbenice kot tudi vse večjih teženj po ponovni popularizaciji tradicionalnih muzik nasploh.

Preden pa se posvetimo preletu in vrednotenju Arbine, je potrebno na kratko orisati specifično ozadje te izjemne vokalistke, ki je povod za zvočno podobo novega albuma kot tudi njeno splošno usmerjenost v glasbi. Nezgrešljiv podatek je, da njena družina pripada skupini griotov, ki v zahodni Afriki z glasom širi različne vidike tradicionalnih kultur. V primeru Nourine družine je bila to od nekdaj glasba. Poleg tega je bila pastorka svetovno znane puščavske vokalne dive Dimi Mint Abba, s katero je od trinajstega leta dalje nastopala pri petju tradicionalne mavrske glasbe. Željo po izvajanju tradicionalnega mavrskega zvoka pa ji je vlil tudi njen oče Seymali Ould Ahmed Vall, znan mavretanski skladatelj in avtor mavretanske himne. Vendar pa njen oče ni bil zgolj tradicionalist, temveč tudi glavni spodbujevalec Nourine glasbene diverzije v čisto rockovsko fuzijo. Njegovo idejo o glasbi, ki jo je dojemal kot živo in fluidno in ne zgolj kot statični artefakt preteklih časov, je še kako prenesel na svojo hči, ki je po poroki s svojim možem fusion jam sessione začela prirejati kar doma.

Samo presečišče tradicionalnega in modernega pa za Nouro predstavlja njena štiričlanska zasedba, ki se tudi imenuje po njej. Sam bend in posledično nov album desetih skladb Arbina je namreč stapljanje mavrske kulture ter zahodnih glasbenih vplivov. Prvo se najbolj očitno kaže v mavrskem jeziku petja ter uporabi značilnih lestvic in griotskih glasbil, sodobnost zasedbe pa leži v njenih blues, rock, funk in fusion usmeritvah. Po prvem vtisu sicer zlahka spomnijo na saharski blues, ki ga že skoraj trideset let mednarodno širijo malijski Tinariwen ali pa vedno bolj poznani nigerijski Bombino. Vendar pa je zvok plošče Arbina v njeni rockovski odločnosti precej bolj oster, morda pa tudi precej bolj tehnično zapleten, da bi ga omejili zgolj na saharski blues. Govori se celo o edinstvenem žanru zasedbe, poimenovanem Azaewan, ki naj bi označeval mavrsko, lahko bi na nek način rekli pop glasbo iz Mavretanije.

Že v uvodnem naslovnem komadu Arbina nas skoraj agresivno zapopade jecljajoča električna kitara Nourinega moža Jeicheja Oulda Chighalyja, prav tako griota. V inštrumentalnem smislu kitara pravzaprav prevladuje čez celotno dekado skladb in je popolnoma nadomestila tradicionalno moško glasbilo tinidid, ki ga še najdemo na prejšnji plošči. Posebnost kitare pa poleg opisane karakteristike leži v po naročilu izvedeni fizični prilagojenosti inštrumenta, ki mu omogoča igranje mavrskih lestvic ter četrtinskih tonov. Posledično lažje sledi vokalnim linijam svoje sopotnice ter ustvarja taki muziki primerne psihedelične melodije, ki poleg uvodnega komada še posebej lepo zazvenijo v komadih Na Sane in Richa. Vsaj v načinu igranja zgolj s prsti se kot precej afriških kitaristov zgleduje po svojem vzorniku Marku Knopflerju. Dire Straits in Jimi Hendrix so bili namreč eden od največjih glasbenih vplivov očitno selektivne globalizacije na afriški celini. V igranju se mu seveda spretno pridružuje še funkyjaško zveneča ritem sekcija. Basovske linije prispeva Ousmane Touré, ki je v svojem igranju precej inovativen z vidika mavrskega igranja nizkih tonov - kar naj bi še posebej izstopalo ravno pri tej obravnavani zasedbi in novem albumu. Bobnar in hkrati producent Matthew Tinari s svojo natančno bobnarsko silo ritmično vozi zasedbo od funka in duba do progresive.

Seveda pa pravega motorja zasedbe ne predstavlja ritem sekcija, temveč Noura Mint Seymali, vendar ne zgolj kot pevka. Kot griotinja igra inštrument ardine, pri čemer gre za posebno harfo, namenjeno samo ženskam, ki ima zgolj devet strun. Za potrebe zasedbe je slednja elektrificirana, z njo pa popestri določene komade, izraziteje na primer skladbo Mohammedoun, kjer se ta prepleta z moževo psihedelično kitaro. Največji talent pa Noura pokaže ob samem petju; lahkotno in z zavidljivim vokalnim razponom se sprehaja po linijah ne glede na višino ter tudi hitre preskoke odpoje zelo impresivno. Po pričevanjih najbolje zazveni na koncertih, ko je sami glasbi dodan še njen živi strasten glasbeni karakter. Sicer samo nerazumevanje tekstov na albumu ne zmoti, ne nazadnje tudi za izvajalce, ki pojejo v preprosti angleščini pogosto ne vemo, kaj za vraga želijo sporočiti. Prav tako je Nourina glasba že sama po sebi dovolj ekspresivna za razumevanje, vseeno pa lahko rečemo, da nam je lahko vsaj malce žal za nevednost glede tematik besedil. Se je pa v lanskem intervjuju za spletno revijo The Quietus izrekla, da naj bi naslovna skladba Arbina govorila o osveščanju žensk glede bolezni raka dojk.

Čeprav se zasedba Noure Mint Seymali na novem albumu sicer žanrsko pogumno sprehaja tudi po zahodnjaški glasbi, pa velik del vseeno predstavljajo mavrsko zveneče glasbene linije. In ravno to stapljanje različnih vplivov igra morebiti ključno vlogo pri vse večji prepoznavnosti zasedbe. Kljub določeni meri nestrinjanja njenih sodržavljanov glede uporabe griotske tradicije skupaj z drugimi žanri, je Noura doma relativna zvezda, z novim albumom pa zadovoljivo dosega tudi mednarodni trg. Velik del zaslug gre tu pripisati tudi festivalom, na katerih zasedba neumorno igra. Tovrstna muzika se je namreč izkazala za precej priljubljeno in tako za zelo primerno tržno nišo festivalskih dogodkov, ki se vedno pogosteje specializirajo v tej smeri. Morda nas glede na komercialen uspeh zasedbe ne bi presenetilo, če bi Nouro Mint Seymali kmalu ponovno poslušali v živo denimo v sklopu domačih edicij tovrstnega festivala Druga godba.