Olenc: Particles

Recenzija izdelka
8. 8. 2021 - 19.00

Nature Scene Records, 2021

V tokratnem nedeljskem poletnem večeru ostajamo v prestolnici, kjer se bomo za nekaj minut poglobili v eksperimentalne konstrukcije, nastale v procesu koketiranja violončela z umetno ustvarjenimi elektronskimi zvoki. Zvočno zgodbo je zgradil domači umetnik Matevž Kolenc, ki ustvarja pod psevdonimom Olenc, predstavlja pa svojo prvo solo izdajo Particles, ki je nedavno izšla pri britanski založbi Nature Scene Records.

Krajša recenzija EP-ja Crest mednarodne zasedbe Kreda z Mino Špiler + glasbena novost
 / 21. 2. 2020

Olenca že dobro poznamo iz sodelovanja v številnih uveljavljenih domačih zasedbah, kot so Laibach, Melodrom in Kreda, torej bendih, ki si delijo določene člane, na primer Mino Špiler. Ob tem Matevž ustvarja tudi glasbo za gledališke predstave, od koder izhaja šest komadov, ki jih bomo poslušali v tokratni Tolpi bumov. Bolj specifično, skladbe so nastale med letoma 2018 in 2020 in so bile ustvarjene za VR-projekt Dust nemškega filmskega ustvarjalca, multiinštrumentalista ter umetnika Michaela Saupa. Poleg tega sta na Olenčev EP vključena tudi delo za gledališko predstavo Demian domače plesalke in gledališče ustvarjalke Jane Menger ter Blackholes performativne umetnice in filozofinje Bare Kolenc.

Olenc se v tokratni izdaji osredotoča predvsem na violončelo, zvok katerega močno modificira z združevanjem različnih drugih terenskih ali umetno ustvarjenih posnetkov. Zanimivo pa je, kako glasbenik tokrat nekoliko izide iz svoje ustaljene vloge člana neke zasedbe ter prevzame individualno pozicijo. Jasno je na primer, da se v skupinskem delu nagiba k bolj dramatičnemu oziroma teatralnemu ter celo slovesnemu izrazu. Pri samostojnem ustvarjanju pa tokrat odstopi od te prakse. To je mogoče opaziti v na momente zelo ostrem skakanju med izrazito transparentnimi in koherentnimi linijami ter nekoliko krajšimi destrukcijami, ki presekajo to logiko. Na trenutke se lahko zaradi tega zdi, da so kompozicije tako nelogično ustvarjene tudi zato, ker skladbe ne izražajo konkretne pričakovane zgodbe in vsebujejo le dele, ki jih lahko dojemamo kot posamezne.

Bara Kolenc: Metamorfoze 4°: Črne luknje (Slovensko mladinsko gledališče, premiera: 10. 3. 2018)
 / 4. 4. 2018

Olenc se teatralnosti seveda ne izogiba popolnoma – glede na to, da so ustvarjene skladbe narejene prav za gledališče, je to tudi nemogoče. Tako na primer v komadih Sinclair I in Sinclair II  ter Skobec Skobec prepoznamo določeno stopnjo afektivnosti, z njo pa tudi neko predvidljivost oziroma repetitivnost. Po drugi strani lahko pri ostalih komadih samo ugibamo, kaj se bo v njih zgodilo in ali se bo zgodba nadaljevala v transparentnost ali destrukcijo. Takšni komadi so prežeti z močno improvizacijo in igro, v katerih imajo pomembno vlogo prav delci, po katerih je tudi sam EP dobil ime. Skladatelj je veliko pozornosti podal omenjenim snovem, ki so včasih toliko otipljive, da se dajo čutiti kar pod prsti in zelo jasno izstopajo iz celote.

Predstavljajmo si dele posamičnih, individualnih zvokov, ki v skupinski igri ustvarjajo logično sled, a vendar na trenutke porušijo zgrajeno in se prekonstruirajo v določeno novo sled, ki se od prejšnje razlikuje. Občasno se zdi, da Kolencu delci letijo naokoli in da jih kot opazovalci ne moremo ujeti, uloviti pa jih uspe avtorju, ki z njimi nato kreira koherentno zgodbo. V tem se pravzaprav skriva tudi avtorski izraz Matevža Kolenca alias Olenca, ki se z improvizacijo in nearbitrarnostjo nekoliko oddalji od dramatičnosti in ustvarjanja komadov po principu himn in spevov. 

Leto izdaje: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.