No Profit Recordings, 2023

V terminu Tolpe bumov prvič gostimo glasbo primorskega power tria Omega Sun. Od bendovega prvenca Opium For The Masses je minilo šest let, glasbeniki pa so v isti postavi – Kukanja, Demirović in Vrbnjak – pred dobrima dvema tednoma izdali svojo drugo polnopravno plato, Roadkill, ki je izšla pri hrvaški založbi No Profit Recordings.

Prvenec iz leta 2017 je bil na trših koncih izrazito zaznamovan z duhom kanadske zasedbe Dopethrone, ki so jo Omega Sun pred štirimi leti pospremili tudi na odru ljubljanskega Kluba Gromka, na mehkejšem kitarskem spektru pa nekaj drobnih utrinkov vesoljske psihedelije delijo denimo s Poljaki Spaceslug. Vokal je najizrazitejši razlikovalni element od obeh omenjenih bendov; Dopethrone nas raztrgajo tako ali drugače, z vokalom ali brez, Spaceslug pa so bolj razpletajoči, vesoljski, razpotegnjeni v inštrumentaciji in tudi v bolj sanjavem vokalu. Vokal Igorja Kukanje se razteza nekje vmes, spominja na bende bolj grandževskih časov in na kakšne bolj znane ameriške rock bende, je nekoliko višji in za poslušalce morda priljudnejši, čeprav je bolj odrezav. Zaradi teh značilnosti pravzaprav nemudoma vemo, da poslušamo Omega Sun in ne denimo Dopethrone, še posebej hitro pa jih zaradi tega lahko razločimo tudi iz ščepca kakovostnih domačih power nažigačev, ki špilajo stoner, fuzz in sorodne odvode, kot so denimo Jegulja, Kormorana in Britof.

Bend je prva dva komada ponudil pred desetletjem v obliki šumečega inštrumentalnega vajeniškega dema, nato pa leto kasneje izdal komad Early Morning, ki je prvič vključeval tudi vokale Igorja Kukanje, ta singel pa so glasbeniki uvrstili na letošnjo novoizdano plato. Zvok z dema so izpilili in dopolnili z vokali, zvok s prvenca Opium For The Masses, ki je izšel leta 2017 pri domači založbi On Parole Productions, pa so bolj ali manj ohranili tudi po vseh teh letih. Komad Despising What You See je postal verjetno najbolj prepoznaven komad tega benda, pri katerem takoj na začetku ob prvih rifih pomislimo na omenjene Dopethrone, dokler se rif ne zaobrne malo bolj navzgor, kar pa je pri Dopethrone redkost. Zdi se, da so se Omega Sun z novo ploščo nekoliko omilili in se še malo bolj približali vižam ameriških legend Kyuss.

Plošča Roadkill s kitarami sega nekoliko manj v globočine, rifi so čistejši, ne slišimo več tako žmohtnega hrupa, ki je spremljal prvenec in ki ga še slišimo denimo v novem komadu Survive. Plata je dober studijski izdelek, dober uvod predstavlja prvi singel The One, ki je tudi prvi komad na plošči, vendar pa ji kot celoti zmanjka nekaj naboja, kakšno presenečenje in morda še kakšen dodaten zapomnljivejši hitič.