Auto Reverse Records, 2022

Open Mike Eagle je back in business! Ta prekaljeni maček srednje generacije ameriškega novega podtalnega rapa, ki se je proslavila predvsem v prejšnjem, že precej decentraliziranem in – čast izjemam – nezvezdniškem, v kvaliteto izraza obrnjenem desetletju, je še pred petimi leti živel razmeroma mirno. Takrat še na pragu štiridesetih, srečno poročen, precej proslavljen, izdelan raper se je na plošči Brick Body Kids Still Daydream posvetil domačemu Chicagu in domači, zdaj že podrti soseski Robert Taylor Homes. Od tam se je sicer preselil na kalifornijsko zlato obalo in si ustvaril glasbeno kariero, zaradi katere smo ga in ga še uvrščamo med ene bolj prominentnih predstavnikov tako imenovanega brezkompromisno umetniškega rapa. Že Mike je svojo prvo ploščo naslovil Unapologetic Art Rap. 

Potem pa je prišlo za vse in v mnogih pogledih prelomno leto 2020, tudi za Mika. Nastopila je ločitev, travma. In anime. Open Mike Eagle se je prvič v karieri povsem odprl svojemu poslušalstvu in na plošči Anime, Trauma and Divorce, ki jo je na naših valovih porecenziral Izak Kermc, svoj šaljivo-resni rap combo nadgradil z intenzivno čustveno komponento. S pozitivnimi terapevtskimi učinki.

Na novi plošči pa se po tem, ko je poslušalstvu ponudil vpogled v svojo notranjščino, še bolj nabrušen, po novo glasbeno terapijo vrača v tirnice s tistim, kar počne najbolje – kot vlak sopiha rime, trga mikrofon in je stari dobri, a po svoje vseeno novi Mike. Plata je izšla pri njegovi založbi Auto Reverse, že sam naslov, a tape called component system with the auto reverse, pa je seveda metafora. Auto reverse je funkcija kasetnih predvajalnikov, pri kateri ni treba obrniti kasete, da bi poslušali drugo stran; stvar se zgodi avtomatsko. Tako se godi tudi Open Miku Eaglu – preprosto piše, rapa in se vrača na svojo prvo stran. Ampak to ni plata, to je tejp, ne jemljite je tako zelo resno. Na Mikovi strani A smo bili vajeni komičnega, rapersko izredno podkovanega lika, ki si je v dobrem desetletju kariere zgradil zvesto poslušalstvo in je, kot omenjeno, svoj stil in izraz nenehno bogatil in širil onkraj prvotnega art rapa. Znal je biti resen, zabaven, tudi povezovalen in vselej nekako kritičen, vmes pa se mu je preprosto, kot mnogim med nami, podrl svet. 

Podtoni družbene kritike ostajajo. Mike se med drugim obregne ob kravatarje, ob zgentrificirane Združene države, ob ameriške sanje, ki so za raznopolte Američane uničene ali vsaj preložene, celo ob prodajalce mask, še naprej našteva najrazličnejše reference. Po eni strani je načitan, po izobrazbi psiholog, po drugi pa popkulturno bogat, tako rekoč ima v malem prstu široko morje referenc in vsakič znova potrjuje tudi komično plat svoje izvirne glasbene osebnosti. Je dostopen in prizemljen, zato pravzaprav nadaljuje tisto, kar ga odlikuje in uvršča med najbolj priljubljene podtalne raperje. 

Še vedno rad in pogosto v tekste vstavlja rokoborske in košarkarske metafore, s katerimi se – hote ali nehote – vrača v otroštvo, v mlada leta. Nostalgija po času kasetarjev, na kar namiguje že naslov plošče, v povezavi z že omenjeno družbeno kritiko daje slutiti, da je razočaran nad tem, kam stvari drsijo v tem pobesnelem svetu. S temi vpogledi v preteklost se Mike vrača tudi na začetke svoje kariere, prevprašuje, ali je bilo vse okej, ali bi lahko bil boljši. Vsekakor pa po poslušani plošči ostane rahel priokus grenčice, kot bi bil avtor kljub značilnemu šaljivemu značaju nekoliko samokritičen. Po drugi strani pa, seveda, kot pravi raper najde trenutke, ko nahrani svoj ego in se podruži z glasbeniki, ki jih ceni. Poslovi se od DOOM-a, poslovi se od Biza Markieja, pokrije tudi svobodnejše, artrapovske pristope k rapanju, a še veliko bolj pokriva zaprašene, bolj taktne pristope in privabi huda gostovanja, kot so dvojec Armand Hammer, Aesop Rock, R.A.P. Ferreira, Still Rift in legendarni Diamond D.

Bitovsko je plata podobno kot v pristopih k rapanju in tekstih vrhunska, na spisku producentov so sami preverjeni bitmejkerji, zvočno pa stoji nekako v lo-fi, zamazanih, samplanih, s hrustljavimi bobni okrašenih vodah, z oziranjem po preteklosti, nostalgiji po pravem hiphopu. Podlage so pripravila imena, kot so child actor in kuest1 in precej bolj znani mački madlib, Quelle Chris, illingsworth ter Diamond D.

Ploščo a tape called component system with the auto reverse torej od tistih najvišjih vršacev in vrhuncev bere letošnjega rapa loči le kakšen filler ali nepotreben komad manj, pomanjkanje konkretnega koncepta, ki bi nadgradil občutke nostalgije in novo prekretnico v kariero Open Mika Eagla, a navsezadnje je to tape, in Mike že v uvodu pove, da je vsak album zbir drobcev preteklosti in da nima vedno besed za občutke, da je osamljen posedal in se odločil, da naredi tejp. Prisluhnimo mu.