Osees: Abomination Revealed at Last
Deathgod, 2025
Eksploziven in večobrazen rokenrol, ki ga kalifornijska zasedba mnogih imen ustvarja že od leta 1997, se v širšem podtalju zasluženo omenja s spoštovanjem. John Dwyer in ekipa so hiperproduktivna kompanija, ki rada podleže trenutnemu navdihu in ga izmolzenega zapiše na album. Prej ne obljubljajo nič, kasneje pa so z glavo že globoko v naslednjem projektu, albumu ali navdihu. Podobno kot denimo Melvinsi, Gizzardi, pa še kdo po krivici izpuščen. Že nekaj časa poimenovani Osees so zagotovo vpliven bend na poljanah srborite kitarske glasbe. Eden od pokazateljev je bržkone kup bendov, ki zavestno ali pa ne, kopira bolj ali manj sprejemljivo, dopadljivo obrazje ali razne drobce Američanov. In takih res ni malo. Kak se najde tudi v naših koncih. Kot pri zgoraj omenjenih bendih, lahko slušatelj tudi v katalogu kalifornijske skupine izvleče njemu bližje, bolj privlačno čtivo. Bera je zajetna. Od folka, psihedelije, panka, krauta, hardkora, garaže, s kitarami ali brez, marsikaj se najde. Ker pa Osees iz leta v leto delujejo bolj intenzivno, hrupno in eksperimentalno, se zdi, da z izjavo »you don't have to make a boring record when you get old« oziroma »ni ti treba ustvariti dolgočasne plošče, ko se postaraš«, mislijo smrtno resno. Pred nami je devetindvajseti album kalifornijske zasedbe kameleonskega imena, Abomination Revealed At Last.
Teče peto leto odkar John Dwyer, Tom Dolas, Dan Rincon, Tim Hellman in Paul Quattrone delujejo pod novo verzijo imena Osees. Če že ime benda ostaja isto, je v stilu, da se sčasoma zamenja vsaj kaj drugega. Dwyerjeva založba, včasih oklicana Castle Face, je od letos imenovana Deathgod. Preteklo izdajo založbe, kjer delujeta tudi Dolas in Dwyer, smo lahko poslušali pred dvema dnevoma, v ponedeljek, ko je sodelavka Nika Štrus predstavljala projekt Chime Oblivion. Za željne mnogih razigranih kitarskih válov priporočamo v posluh. Glede na omenjen album, ki je relativno neobremenjen s trenutnim svetovnim poneumljanjem in grozodejstvi, je Abomination Revealed At Last album, ki ne skopari s kritikami vojn, genocidov, rasizma, apatije, ločevanja družbenih slojev in ustvarjanja kompleksov na dnevni bazi. Skratka, brez težav priznajo, da jih trenutna situacija jezi. In zvok je temu primeren. V dobrih petintridesetih minutah se Osees približajo albumom z nerafiniranim zvokom, brez olepšav, idejno pa intenzivnejšemu raznolikemu pankeraju z grobih plat in kakopak novonastalih Osees hibridov in cepičev, ki peljejo do progresive, pank rocka, jazz rocka, hardkora, krautrocka in še česa. Da se zaplesati, opletati z glavo, prerivati, žvižgati melodije, živčno prestapljati ali pa otopelo sanjati. Grd amerikanski oklic za ploščo, češ da je plata flat, že na tem mestu odpade in loči ljudi s slabim fokusom od iskalcev atmosfere plate.
Abomination Revealed At Last je še eden od albumov Osees, ki lahko uspešno krmari med glasbenimi izrazi, ne da izgubi na udaru in zataji preteklo prepoznavno lastnino. Vse, kar si novega prisvojijo, se zdi, da je že od nekdaj njihovo, ob tem pa se dogaja zameglitev zvočnih vzporednic iz sveta glasbe. Komad Sneaker denimo nosi robotizirane prijeme Devo in The Residents, ki v refrenu povabijo k sodelovanju Circle Jerks. Nasploh je nov album vmešavanje raznoterih godb na temelju panka. Ta pogosto nosi kalifornijski značaj, poleg omenjenih Jerksov, tudi Black Flag in Fang, ki se slišijo v skladbi Fight Simulator. Uvodni komad Abomination kolcne po skoraj pozabljeni supergrupi Dead Cross, Ashes 1 pa zveni, kot bi švedski hardkorovci Totalitär sodelovali z mladim Milletom Petrozzo iz benda Kreator na vokalu. Take in drugačne čudaške navezave znajo vznikniti ob prisluhu Abomination Revealed At Last, ki mogoče najbolj povzdigne Dwyerjev vokalni angažma do tega trenutka. Od višjeležečega kričanja v Ashes 2, ramonesovske odrezavosti v Coffin Wax do podobnosti z Ianom Duryjem v pankersko-jazzrockovski seansi Glass Windows in Marka E. Smitha v zadnji Glitter Shot.
Pri zasedbah z dolgim stažem, še posebej pa obilno diskografijo, se albume rado okliče kot novemu poslušalcu dobra ali slaba spoznavna plata. Če nova ušesa slučajno naletijo na album Abomination Revealed At Last kot prvi stik z Osees, imajo marsikaj za premleti. Kup drznih komadov, izhajajočih iz pankovske nravi benda, ki ne popušča pri prodornostih iz preteklih osvojenih razpoznavnosti.
Dodaj komentar
Komentiraj