Chime Oblivion: Chime Oblivion
Deathgod, 2025
Pri petnajstih letih me je pank verz naučil, da je v kapitalističnem sistemu denar vreden največ: »profit over people, profit over all« oziroma »profit je nad ljudmi, profit je nad vsem«. Skozi leta sem lahko refren prepoznala v migrantskih, okoljskih in socialnih krizah, Janšinih referendumih, v sojenjih posiljevalcem, na delovnih mestih, pravzaprav v vsaki sferi družbe. Zdaj ga lahko prepoznamo v neodzivnosti Netanjahujeve druge najboljše prijateljice, Evropske unije, ki služi na račun mrtvih otrok. Vemo, da desničarski »za otroke gre« velja samo za bele otroke, toda kaj, ko je odklenkalo tudi levim ekstremistom. Panksi prepovedujejo našitke »no border, no nation«, ker so ti menda antisemitski, a v tem primeru semitsko izključuje palestinsko, ker mnogi nočejo vedeti, da so tudi Palestinci semiti. Nasprotovanje genocidu je na odrih kakopak prepovedano, ker dojčlandske alternativce še vedno grize slaba vest zaradi največjega zločina proti človeštvu v preteklem stoletju. Ja, tudi pank je šel v kurac. Rabimo revolucijo, in ker hočemo nanjo plesati, kot menda sploh ni dobesedno rekla Emma Goldman, so Chime Oblivion letos izdali istoimenski novovalovski pank prvenec.
Chime Oblivion je bil spočet v dvoje. David Barbarossa, bobnar zasedb Bow Wow Wow in Adam & The Ants, je k sodelovanju povabil Johna Dwyerja, kitarista, klaviaturista in vokalista iz Osees in drugih bendov. Ob snovanju benda v Los Angelesu sta dorekla, da se bo zvok gibal med kultnimi zasedbami, kot so Bow Wow Wow, The Slits in Crass. Nato jih je bilo pet. Pridružili so se jima bobnar in vsestranski glasbenik Weasel Walter, klaviaturist Tom Dolas in vokalistka H. L. Nelly iz zasedbe Naked Lights.
V Chime Oblivion prepoznamo zvoke zasedb, ki si delijo taiste člane. Kitare in sintetizatorji spominjajo na Osees, zvok pa je, kot so si zadali ob ustanovitvi, najbolj podoben bendu Bow Wow Wow. Predstavljajte si najprepoznavnejši komad I Want Candy v pankerski različici, ki ni pregroba niti pretirano hitra. Na albumu slišimo kar nekaj različnih mid tempov, a so daleč od istega zvena. Glasbo lahko opišemo kot novi val, ki ga preigrava artrock noise zasedba s sintetizatorji in, kot da ta kombinacija ne bi bila dovolj, še s saksofonom, ki s solažami kriči v jazzovski ihti. H. L. Nelly nadvlada inštrumente in požanje največ pozornosti, ne zaradi efektov in glasnosti vokala v master sliki, temveč zaradi kameleonskega petja. V vokalu prepoznamo vpliv kultne britanske anarhopank zasedbe Crass iz sedemdesetih. Tudi Nelly namreč poetičnost izrazi skozi različno odprta grla. Poje, pripoveduje, kriči, ustvarja pritisk. Vokal je energičen in poslušalko nahajpa, da se z glasbo bolj poveže. Glasnost napram inštrumentom lahko razumemo kot namig pomembnosti vloge vokala. Navihano prijateljujejo s kravjim zvoncem in sintom, ko se jim pridruži saksofon, pa zvenijo kaotično jazzovsko, kot denimo v komadu Smoke Ring. Med vokalnimi pavzami pozornost prevzame saksofon, kar je vzorec na albumu. Bas je venomer slišan, debelo distorziran in često vabi k zibanju bokov.
Na istoimenskem albumu nas pozdravi dvanajstsekundni sintovski intro, nato pa zaruži glasba kratkih dob, vključno z vokalom, ki po zlogih zlaga besedilo skladbe Neighbourhood Dog, enega boljših komadov na plošči. Nasprotno nas v naslednjem koraku pričaka melodičen in speven komad. Vokal navihano zveni kot otroška izštevanka, po naslovu sodeč se odloča med Kiss Her or Be Her, Chime Oblivion pa takrat nekoliko spominjajo na hit Rebel Girl prav tako kultne zasedbe Bikini Kill. Kmalu postane jasno, da bend svoje aranžmaje preizkuša in da je velikokrat v tem tudi uspešen. Po še enem kratkem ponesrečenem sintu, kot se imenujejo podobno kratki sintovski vložki, komad Heated Horses povzame bendovo živahno plat – vesoljski sinti, histerično piskajoči saksofon in kravji zvonec so recept za uspeh. Če poslušalka domišljiji pusti oddivjati, lahko na albumu sreča obilo simpatičnih asociacij. Komad And Again denimo zveni kot soundtrack mjuzikla, ki bi ga ustvarila Louise iz risane serije Bobovi burgerji, medtem ko zadnji komad, kot se za stare pankse spodobi, v maniri reggae jam sessiona zveni, kot bi se na sintetizatorju oglasili še fanki nezemljani. Album zaključijo efekti na vokalu. Odjeknejo v tišino in slišimo lahko, kako zelo naložen je bil vokal in zakaj je mestoma prevladal nad inštrumentalnim delom albuma.
Chime Oblivion se na albumu bohotijo z razkošno lahkotnostjo obvladovanja inštrumentov in z lahkoto nanizajo petnajst raznolikih komadov. Bendov prvenec je fletna, poletna in plesna pankčina, nepolitična, toda precej razgibano zanimiva plošča, ki v slabe pol ure poslušalko posrka vase. Za trenutek jo reši iz vsakdana, v katerem jo na vsakem koraku duši pognojeni fašizem.
Dodaj komentar
Komentiraj