Sierpien Records, 2020

Glasba, ki jo ustvarja duo Otchim karakterizirajo močni synthwave in postpunk vplivi, ki v kombinaciji z ritem mašino in electro beati tokrat ustvarja pravo ozračje, ki ga poznamo kot coldwave - zvok je divji in surov, hkrati pa zelo nostalgičen z romantičnimi notami. Tokratna plošča Club Souvenirs, sicer ni pravi album, ampak razširitev prvega EPja zasedbe, poimenovanega James Dean, katerega kasetna izdaja je bila pri berlinski založbi Detriti Records izdana novembra lani. 

Duo Otchim, katerega ime v ruščini nosi isti pomen kot v slovenščini, sestavljata Anton Berezin iz Sankt Peterburga ter Jordi Sorder iz Pariza. Oba sta aktivna člana tudi pri nekaterih drugih projektih. Tako je na primer Jordi član francoske new wave zasedbe Order 89, medtem ko je Anton aktiven kot ruski producent in DJ, bobnar v kolektivu Wolfstream in v zasedbi Seven Knives, kjer bobne včasih zamenja za raznorazne kitaram podobne instrumente. 

Kar je pri tokratni zasedbi zelo zanimivo, je dejstvo, da se dvojec nikoli ni srečal v živo. Njuni poti sta se prepletli v digitalnem vesolju - zato ustvarjata po principu, da je Anton odgovoren za instrumentalno komponento, Jordi pa poskrbi za pisanje besedil in seveda snemanje vokalov. V osmih skladbah prav tako lahko slišimo petje v francoščini; tematike, ki se prelivajo čez kompilacijo temeljijo na zgodbah o ljubezni in smrti, mladostnem načinu življenja, napihnjenem s pogostim žuranjem, ter raznimi momenti, ki se zgodijo v takem, opitem stanju. 

Način Jordijevega petja je zelo karakterističen za postpunk glasbo, glasbenik namreč podaja spodobno dozo monotonije, včasih tudi žalosti in brezvolje. Za inštrumentalno plat izdaje je zaslužen Anton sam, vendar pa nikakor ne moremo zanikati, da ima prste vmes tudi Jordi. Podobnost med njegovima zasedbama je očitna. Ujemanje se ne kaže samo v načinu petja, ampak celo v izboru melodijskih struktur, ki včasih spominjajo na zasedbe, kot so De Ambassade, Martial Canterel, Indochine in podobne - skratka, svoje vzornike je duo našel v novovalovski evropski sceni. 

Prvi komad, poimenovan James Dean, je sicer zelo enoličen, zgrajen pa je na elektronski produkciji, značilni za devetdeseta leta. Dinamika, ki se pojavi v sredini skladbe, ostane ista vse do konca in nas spomni na najbolj znano skladbo skupine New Order, Blue Monday. Poleg petja se znajde tudi kakšen zanimiv bass rif ter zvok sintisajzerja, ki v celotni zgodbi prevlada vse do konca. Dogajanje pa se nekako spremeni že v drugi skladbi, poimenovani Blanc /blank/, z zanimivim začetkom, ki premore dinamično igro sintisajzerja in ritem mašine. V tej skladbi se izkaže bistveno unikaten sam Jordijev glas, ki zveni, kot da bi koketiral z ostalimi, konvencionalnimi instrumenti, ki že sami po sebi ustvarjajo zelo igriv in šarmanten zvok. Podobno ozračje ohranja nadaljevanje albuma - z nizanjem skladb rasteta koketna atmosfera in pevčeva suverenost. Zdi se nam, kot da bi celoten album poslušali v živo na odru - s prvo skladbo je bend še bolj zadržan, situacija pa se močno spremeni, ko pridemo do zadnjega komada. Nekakšen odmik se sicer čuti v peti skladbi La Lune, ki spet uvaja enoličnost v njihovo glasbeno kreacijo, pojavlja se tudi malenkost intrige in misterija. S zadnjima komadoma Ma Brune in Crisis pa se atmosfera spet dvigne ter se na koncu popolnoma umiri, celotna kompilacija pa se konča spokojno in konkretno. 

Tudi sam vokalist Jordi je v enem od intervjujev navedel, da je odraščal s francoskim electrom, ki se je pojavil v devetdesetih letih, ter da se mu nekako zdi, da je sedanja generacija, ki electro zvoke v vse večji meri meša s kitarskimi, v bistvu druga generacija elektronske scene. Ne glede na naše strinjanje ali nestrinjanje s podano izjavo, nikakor ne moremo ignorirati novega vala postpunkerskih bendov, ki jih je v zadnjem času vse več. Med najbolj znanimi bendi, kot so Motorama, Lebanon Hanover ali Molchat Doma lahko ujamemo to močno poigravanje z elektroniko, kar v bistvu ne kaže na prevlado postpunka, temveč prav cold oziroma dark wavea. 

Album Club Souvenirs je zelo zanimiv, še posebej zato, ker si lahko njegova avtorja zamislimo na izvrstnem nastopu na odru Gala Hale, ki bo takšen, ker bomo deležni pravega koncertnega doživetja, po drugi strani pa si ju lahko zamislimo tudi v klubu K4, kjer se bomo bolj osredotočali na elektronske zvoke oziroma celotno klubsko atmosfero in ples. Mogoče prav v tem tiči zanimivost nove generacije postpunk oziroma coldwave bendov - njihova prilagodljivost širšemu trgu.

V celoti gledano nam Otchim ne podajata nekega novega zvočnega vesolja v postpunk dimenziji, v njunem ustvarjanju ne čutimo veliko odstopanj in improvizirajočih pasaž, vendar gre duo močno v korak s časom nove generacije. Hkrati pa nikakor ne moremo zanikati navdušenja nad dejstvom, da za dober album ni nujna fizična bližina - kar bo mogoče prav prišlo nekaterim glasbenikom, če bi se svet slučajno spet odločil za lockdown.