Aural Music, 2024

Vojaški rogovi zopet trobijo na osvajalnem pohodu ravenske plehmetal armade. Ta se bo nocoj oglasila v Ljubljani in vaša ušesa oblegala v Channelu Zero, toda k sreči ta vojska šteje le tri bojevnike. Paolo Raineri in Francesco Bucci bosta frontno linijo držala s trobento in pozavno, medtem ko bo Beppe Mondini z bobni pokrival zaledje. Trenutnemu ozračju prikladno nocoj na Metelkovi predstavljajo nov album Scrolls of War, s katerim troblje usmerjajo prav na Bližnji vzhod.

Ne računajte na kakšno kritiko ali pozive k premirju, kajti laška trupa na novem projektu ni nič kaj pacifistično razpoložena. Tokrat nas njihova glasba premešča na predzgodovinsko bojevišče, natančneje v pozno bronasto dobo, kot pojasni uvodni komad. Album nas nato vodi po različnih bitkah tega obdobja, v katerih je bilo hupanje pločevine sestavni del bojevanja. Trobente in pozavne so bile skozi zgodovino tolikokrat priča oboroženim sporom, da se njihov medeninasti DNK še danes očitno ne more upreti bojnemu trobljenju. Da tej nasilni sli ugodijo, so se Ottone Pesante odločili uglasbiti bitko pri Kadešu in mitološko bitko sinov luči in teme z zvitkov, po katerih je album dobil naslov, pa tudi preostala imena komadov militantno vzklikajo. Kljub temu naslov druge skladbe Sons of Darkness Against Sons of Shit priča o cinizmu benda in o tem, da člani niso nekakšni krvoločni manijaki, vsekakor pa bi bilo vredno poizvedeti, zakaj se je bend lotil prav tega koncepta.

Za čas našega ugibanja se lahko vseeno vživimo v čas faraonov in bojnih kočij in album poslušamo kot zgodovinski muzikal. Komadi, kot je denimo Teruwah, so tudi zgrajeni kot spremljava vojskujočim in zajemajo vse od thrash metala, ki spremlja njihov tek, do zabediranega dooma, v katerega komad izpuhti na koncu z zadnjimi dihi padlih, ki poudarjajo nesmiselnost klanja.

Poleg omenjene pesmi se tudi v večini preostalih opazi zvok, ki so ga Ottone Pesante skrbno pilili in z efekti mazali vse do danes. Kar dosežejo na najnovejšem albumu, je zvok trobil, ki jih skoraj ne razločimo od značilne distorzirane kitare. Če so nekdaj na svojih koncertih še morali zaigrati kakšen metalski hitič, kot je Raining Blood zasedbe Slayer, da so obiskovalci sploh vedeli, da gre za metal, danes do te zmede ne more priti več. Opustili so tudi melodične jazzovske improvizacije z albuma Doomood izpred štirih let in se raje prepustili ritmičnim improvizacijam, ki skladbe na koncu zmešajo v zvarek progresivnega, thrash, death in doom metala. Kričanje v komadu Slaughter of the Slains nam seveda prija, toda rezkost in težkost trobil tokrat že sami zadoščata, da se pri umeščanju v žanr ne zmotimo. Razen tega je na albumu še nekaj subtilnejših vokalnih trenutkov, za katere je poskrbela rimska glasbenica Lili Refrain. Podobnih trenutkov bi si še želeli, a bi to najbrž otežilo in nekoliko pokvarilo izkušnjo v živo, saj bi jo kot nečlanico benda moral zamenjati playback.

Če ste nemara opazili, je seznam koncertnih prizorišč z aktualne turneje precej obširen. Prednost teh ustvarjalnih Lahov se skriva prav v tem, da svoj zvok zamaskirajo v gladke, prefinjene obline trobente in pozavne, ki jih srečujemo v orkestrih in podobno. Tako so prizorišča in organizatorji najbrž veliko bolj sprejemajoči, saj jih ostro odrezana telesa metalskih kitar navadno hitro zbodejo in dajo misliti, kakšna glasba bo zazvenela iz ojačevalcev. Nasprotno trobil ne povežemo najprej z metalom, še manj pa s težkimi efekti, ki jih Ottone Pesante uporabljajo. Njihov podvig ustvarjanja ali predelovanja žanra se jim je obrestoval. Prizorišča jim ne morejo zapreti vrat, češ takšne glasbe se pa tukaj ne igra, kot bi se lahko zgodilo kakšnemu klasično sestavljenemu metalskemu bendu. Po drugi strani pa je tudi težko povedati, kaj zares igrajo. Skratka, mojstrski strateški manever.

Ottone Pesante so torej dodobra naštudirali in uveljavili žanr plehmetala, ki upamo, da se je že začel zoperstavljati tudi drugim odvodom metala. Mejnost zvoka med brenkalom in trobilom, po kateri se lahno sprehajajo, zdaj že preveva večino njihovega materiala. Esenci trobilskega zvoka se vendarle še vedno ne pozabijo pokloniti v vsaj nekaj komadih, denimo Battle of Qadesh in v skladbi Seven, ki album tudi sklene. Če sodimo po prejšnjih izdelkih, je zadnji komad z albuma vedno napovedal naslednjega, in kljub temu da je za špekuliranje zelo zgodaj, se bodo ravenski trubadurji, zdaj ko so svoj cilj dosegli, prihodnjič morda vrnili h koreninam.