Oygn: Oygn II. – Roko v ojgn

Recenzija izdelka
5. 1. 2023 - 19.00

samozaložba, 2022

 

Januarja se v glasbeni redakciji v Tolpah bumov običajno posvečamo muziki, ki se je izmuznila našim sofisticiranim radarskim sistemom, muziki, ki je preprosto nismo opazili ali pa je morda izšla v izdihljajih leta in se posledično ni uspela uvrstiti v zgoščen urnik v zadnjem tednu leta, ki je bilo.

Prav taka, del pozne bere leta 2022, je ob koncu decembra samozaložena, druga plošča projekta Oygn z naslovom Oygn II. – Roko v ojgn dobrega znanca naših valov, ognjenega dvojca, ki je naslednik medgeneracijskega sodelovanja med prekaljenim raperskim mačkom Mitom in mladim producentom YNGFireflyem. Oygn je z drugo ploščo še naprej zgled, ki ga štajerska metropola Maribor pošilja v slovenski glasbeni prostor.

🔥🔥🔥🔥🔥 🤗🤗
 / 27. 12. 2018

Konkretno je plošča Roko v ojgn sicer v javnost kapljala precej dolgo – kar tri leta sta glasbenika v svet po kapljicah spuščala komade, večina jih je izšla v zadnjih dveh letih, plošča kot celota pa je na plano priplavala ob koncu decembra. Pravzaprav sta Mito in Fly novo plato načela že takoj po odličnem prvencu, a ne prvem skupnem podvigu Oygn. Moči sta sicer že prej združila na verjetno najboljši štajerski, če ne kar slovenski solo rap plati prejšnjega desetletja Bratstvo in estradstvo. Njun prvi ojgn je kuril še precej čist, čeprav nekoliko levopolno usmerjen hiphoperski bencin, glasba je bila nenavadna, a še dodobra v varnem zavetju raperskega miljeja.

Že po nekaterih komadih na prvi plošči je bilo morda moč slutiti, kam stvar drsi in da bo na navdušenje glasbenih sladokuscev nadaljevanje tega projekta po inštrumentalni strani zavilo še bolj v nemuziko, še bolj v avantgardo, in na pamet nam pade znanilec tega obrata, komad – kaj komad, mojstrovina z naslovom To ni muzika. Sčasoma, ko je na plan, sicer precej potiho in brez pompa, kot je fantoma sicer v navadi, prilezlo vse več komadov, pa se je slutnja uresničevala, bila vse bolj oprijemljiva, vse bolj se je kazala abstraktna, čudaška narava plošče Roko v ojgn. Z vsakim naslednjim komadom, ki sta ga fanta lansirala, je glasbena podoba njunega izdelka postajala bolj nenavadna, raznovrstna in presenetljiva. Časi so šli pač naprej, v znanih in raziskanih hiphopovskih vodah sta se milo rečeno izkazala, netila ogenj in nazadnje vse bolj drsela v povsem samosvoj izraz, ki je navkljub daljšemu času nastajanja na kup zbobnan na relativno koherentni platki.

Mito pljuva ogenj leta
 / 12. 10. 2017

Inštrumentalno YNGFirefly v večji in Mito v manjši meri uspešno tlakujeta pot tej na slovenskih tleh zares neprecedenčni glasbeni podobi, ki spominja na hrupne hiphopovske odvode. Ti se gibajo med bolj klasično zvenečimi, traperskimi, pa tudi povsem neopredeljivimi inštrumentalnimi kreacijami. Podlage bengajo in vsekakor omogočajo, da se na plošči zgodi ta neobremenjeni obrat. Vseeno pa upamo, da Urban Senekovič ne bo zameril, če se pri našem seciranju in hvalnicah v nekoliko večji meri posvetimo Mitu.

Čeprav morda po klasičnih/ustaljenih in drugih normativnih regelcih Mito na tej plošči ne bo obkljukal čisto vsega, kar naredi odličen album in perfektno rapersko prezenco, je čutiti, da se je Andrej Janžekovič uspel izmakniti pritisku vrhunskega raperja, se osvoboditi iz nekaterih spon in se tudi nekoliko odpreti. Poleg zdaj že zelo značilnega humorno-kritičnega dualizma skozi Mitove tekste pronica tudi njegova kreativnost; v tekstualne strukture Mito že leta vpleta veliko mero štajerskega slenga, pa tudi določeno stopnjo kriptike. Tako se na momente poslušalka sprašuje, ali Mito govori o sebi ali je skozi personifikacijo značilno kritičen, spet ob drugih priložnostih, kot sta denimo komada Stolčkar ali Norman Bates Korošec, pa nedvoumno jasno in neposredno udriha po tegobah deželice na sončni strani Alp.

Mladi mariborski producent YNGFirefly, polovica dua OYGN, z nami v pogovoru iz studia
 / 9. 4. 2019

Mito se tako zopet na več frontah naenkrat poukvarja s svojim skorajda samotarskim pogledom na slovensko družbo, na glasbene scene, svoj in vsakdan drugih akterjev v njegovem življenju. A kot rečeno, poraja se občutek, da vse našteto v primerjavi s svojim preteklim delom napiše, izgovori, izpove z nekoliko spuščenim guardom, nekoliko večjo sproščenostjo in 0 fucks given odnosom. Mitova tarča tako postane vse od rekreativne uporabe drog do nevarnosti, ki pretijo z leve in desne in celo iz družinskih dreves fašistov, a kot namigne v zadnjem komadu, je smoter biti slovenski rap foter – in roko na srce, Mito je faking fotr! Gre za rap album, ki je novodoben, ki je sodoben in ki se vsaj poskuša uvrstiti, če se ne celo uspešno uvršča v vse bolj nenavaden moderni rap moment. Želimo si lahko zgolj še več.

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

🔥

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness