Pan Daijing: Jade 玉观音

Recenzija izdelka
14. 8. 2021 - 19.00

PAN, 2021

Stisni v dlan svoj kamen sreče in se sprosti v klavstrofobične katakombe emotivnega gorjá. Ko boš kot brezvoljni kadaver drsela po teh razpoloženjskih hodnikih zvočne ekspresije, ne pozabi vdihovati vseh nadrobnosti, ki se kot ornament na žad nizajo po utesnjujočih zidovih tvojega trupla. Pot bo dolga in izčrpajoča, in tudi ko je bo že davno konec, bo ždela vtisnjena v tvoje podkožje. Nekatere stvari se preprosto nikoli ne zgodijo. Denimo po tem, ko je davnega leta 2017 Pan Daijing zaradi poškodbe kolena odpovedala svoj težko pričakovani nastop na ljubljanskem Stiroporju, je na naših koncertnih odrih nismo več niti zares pričakovali. Pot jo je namreč peljala predvsem od enega do drugega naročenega dela za izjemne institucije, denimo v londonski Tate Modern, berlinski Gropius Bau, hamburški Elbphilharmonie in na šanghajski Bienale. Po intimnem ー čeravno teatralnem ー prvencu Lack, izdanem pri isti (in istoimenski) založbi PAN, se je Pan Daijing torej posvetila delom, ki se očitno obračajo navzven. Velikopotezne sodobne opere, plesni performansi in instalacije so v konceptualnem prepletu zajemale bolj obče, vsem bližnje teme.

Zvočna ekspresija kitajske ustvarjalke
 / 2. 9. 2017

Z drugorojenim Jade pa se vrača nazaj k osebnemu, k sebi lastnemu. Osamljena v samoti lastnega pekla nas vabi, da ji delamo družbo. A ta družba pride s ceno. Za ceno notranjega miru in fatamorgane varnosti smo poplačani že na samem ohlajenem začetku. Že res, da se glasbo posluša ー temu priča nemara že avtoričina neprisotnost na družbenih omrežjih ー a z zeleno prepojeno ploščo Jade se tudi malo gleda in nato se ta izkupiček pogleda še neizbežno interpretira. Vsaki angleški besedi se namreč priključi ena ali več kitajskih pismenk, ki izpiše oziroma izpišejo imena mesecev. Ponudijo nam nek časovni okvir, povabijo nas v avtoričin doživljaj med januarjem in septembrom z disrupcijo šeste kompozicije Ran, ki jo spremlja pismenka za kaos ali morda za naključje. A Pan Daijing je v svoji kompoziciji nekoliko preveč metodična, da bi se katera od teh interpretacij pismenke zdela prepričljiva. Prej verjamemo, da gre za naključno disrupcijo, še en dreg z bodalom med rebra, kot se ti nizajo že vse od začetka.

Daijing svoj osebni pekel pospremi z razlago v govorjeni besedi. Z besedili se popolnoma razgali, poleg oblek sname vsaj še zgornjo plast kože. Skupaj z deli, posvečenimi instrumentalizaciji, se torej znajdemo v nekakšnem limbu med besedo in glasbo. Beseda nas zapelje v nivo konkretnega, skorajda opisnega; že v drugi kompoziciji Goat (Februar) pa nam popolnoma jasno razgrne svojo miselno intenco: Did i ever need you too much? / Stay a bit longer ー not too long / Please don't ask me how I am and I'll stop saying fine / If you ever leave I go with you. Po jasnosti spet poseže v pesmi Let (Julij), I take my bath in the ocean, muzika se zopet postavi v ozadje, I can't get out, mokrota zvoka nežne vode, my forehead breaks of this sweat, it's a hot heaven, do not go to far away, ustopi v jukstapozijo z obupanim krikom. Zadnja zareza pomenske nedvoumnosti se zgodi v zaključni kompoziciji Moema, Forever (September), kjer se Pan z vso jasnostjo spominja vsega, kar je pozabila o ljubljeni. Njen obraz, njen vonj, njeni prsti, vse je pozabljeno, njeni lasje, njena usta, pozabljena.

Zvok na drugi strani ponuja nekoliko več abstrakcije, pričara nam nek izven-, med- ali podzemeljski ambient, odvisno od segmenta plošče in našega lastnega počutja. Mehanski hlad se izmenjuje z glasno tišino, Daijing se še enkrat izkaže za mojstrico negativnega prostora, ko očitne, a mojstrske povratne zanke dajejo prostor nizkotonsko ojačanim potegom godal. Večkrat se posluži abruptnih vrezov, ritmiko skorajda opusti, vendar ta za njo še vedno ostaja na fantomski način. Vokal tako nastopa še v nekakšnih instrumentaliziranih oblikah, in čeprav v teh trenutkih ostaja na ravni brezpomenskosti, se z mestoma jasno in mestoma pomensko razkosano besedo znajde v vzbujanju jako nelagodnih občutkov. Subtilno grozeče fušanje, operna raz-do-delanost, ohlajen pogled in včasih vprašaj v očeh. Na pravih mestih posega po repeticijah, zvočnih globinah in odgrnjenih pomenih, kar razkriva avtoričino nagnjenje k muzicirani samopsihoanalizi, ki pač zahteva poglobitev v glasbo kot umetniško formo.

Spremenjena, predrugačena. S pretresenimi kostmi. Brez katarze.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.