Domino, 2025

Sinister Grift je osmi studijski album Noaha Benjamina Lennoxa, bolje poznanega po umetniškem imenu Panda Bear in članstvu v zasedbi Animal Collective. Nova izdaja na začetku pusti vtis lahkotnega indie popa albuma, pri tem pa blagozvočne harmonije in umirjeni ritmi nudijo popolno kombinacijo za poležavanje na plaži. Toda takšna kulisa je varljiva. Lennoxova besedila namreč raziskujejo kompleksne teme nezvestobe in ločitve ter so tako v precejšnjem nasprotju s sproščeno inštrumentacijo albuma. 

Avtor je kmalu po izidu svoje prejšnje plošče Reset oznanil ločitev od dolgoletne partnerice, z albumom Sinister Grift pa ponudi vpogled v mesece, ki so sledili tej življenjski prelomnici. Glasbenik ob kulisi lahkotnih vokalov in visokoletečih slidov jeklene kitare izraža obžalovanje ob okoliščinah, ki so pripeljale do ločitve, pa tudi lastne dvome, s katerimi se srečuje ob tem mejniku. Tropska kulisa poslušalce prepričuje, da so se znašli v sproščenem in prijetnem okolju, a posamezni drobci besedil razkrivajo temnejšo realnost, ki se skriva za njo.

Perkusivni uvod, ritem surfrockovske kitare in harmonizirani vokali poslušalce takoj ponesejo na tropsko plažo s slamnatim klobukom na glavi in piña colado v roki. Iz tranzistorja na šanku bara ob plaži buči komad Praise, surfrockovski banger, ki močno spominja na komercialne uspešnice zasedbe The Beach Boys. Toda skozi fasado prijetnih melodij pronicajo delci realnosti, ki ni tako prijetna. Glasbenik v komadu 50mg pojasni, kako je ločitev vplivala na njegovo samopodobo, skladba Ferry Lady pa nakazuje na avtorjevo nenehno vračanje v preteklost in preigravanje s potekom dogodkov. 

S prehodom na drugo stran albuma Panda Bear ne skrbi več za ohranjanje opisane kulise, zato ta začne razpadati. Komadi postanejo temačnejši in težji, nebo se pooblači, morje pa postane razburkano. Harmoniziran vokal v skladbi Left in the Cold srfa čez valove ponavljajoče se disonantne ritem kitare, medtem ko se utaplja v reverbu, besedilo pa se obrača navznoter in tam išče krivca za razpad zveze. S spremembo tona album stopi stopničko višje, kajti celotna druga stran plošče deluje precej bolj povezano in premišljeno. Če na prvi strani najdemo skladbe, ki zvenijo kot demo posnetki, denimo Just as Well, na drugi strani tega ni. 

Vsaka skladba smiselno prehaja v naslednjo, ne le zvočno, temveč tudi tematsko. Kjer se je na začetku iz tranzistorja na šanku slišala glasba v stilu The Beach Boys,zdaj doni pinkfloydovska sintetizatorska psihedelija. V večini druge polovice albuma ni uporabe snarebobna, zaradi česar ritem deluje bolj tekoče in ne zares prizemljeno. Tako lahko komad Elegy for Noah Lou konkretno poleti in poslušalca odnese s seboj. Prav v vakuumu, ki ga ustvari pomanjkanje močne ritmične strukture, pa se izrazi manipuliranje semplov Noahovega bendovskega kolega Briana Weitza, ki glasbi doda nov sloj širine. V drugi polovici albuma pogosto zadoni dobro poznani zvok benda Animal Collective, ki se je za nekatere od skladb Noahovega solo projekta ponovno združil.

Po mistično povzdignjeni drugi strani album sklene preobrat. Zaključna skladba Defense z enostavnim ritmičnim vzorcem in zapomljivimi melodijami poslušalca namreč spet prizemlji. Ritmični kitarski rif se sprehaja med dvema akordoma, dopolnjujejo pa ga sintetizatorski vložki. Tudi vsebinsko se komad vrne na začetek krhanja zveze, ko Panda Bear išče vzroke za nastalo situacijo. Gre za precej jasen in neposreden komad, ki album zaključi na pozitivnejši noti in vzbudi vtis, da je glasbenik kljub dvomom, ki ga pestijo ob razpadanju njemu znanega sveta, sprejel realnost. Iz te izkušnje je nastal Sinister Grift, iskren in samoreflektiven album, ki je zadovoljno sprijaznjen z usodo.

Tolpo bumov je pripravil vajenec Martin, mentoriral je Gregor Žibert.