Parfaxitas: Weaver of the Black Moon
Terratur Possessions, 2024
Projekt Parfaxitas je povsem novo sodelovanje vrhunskih blackmetalskih glasbenikov, ki so ponudili imenitno blasfemično godbo v klasični domeni tega žanra. V projektu srečamo znane obraze, sestavljajo ga namreč K.R iz benda Whoredom Rife, B. Einarsson iz Sinmare in benda Slidhr, Azlum iz Merihem, Oculus in Manetheren ter YhA iz zasedbe Suffering Hour. Že nabor imen daje vedeti, da bomo deležni zvočne poslastice, konglomerat teh prekletih duš pa prihaja iz Norveške, Islandije in Združenih držav.
Na spletu najdemo zelo malo informacij o zasedbi. Spremno besedilo k plošči povzema, da gre za godbo, ki je sorodna glasbi bendov Nightbringer, Abigor in Sinmara, vključuje pa subtilne vplive legendarnih Emperor. Temu opisu pritrjujemo, toda prvenec superskupine Parfaxitas, plošča Weaver of the Black Moon, ima lasten, unikaten pečat. Prevzame nas premišljenost kompozicij posamezne skladbe, ki ustvari posebno mračno vzdušje. Priča smo večplastnim kitarskim rifažam, ki se nenehno prepletajo. Dominantne so kitarske linije v višjih tonih, ampak zgolj ker bolj izstopajo v zvočni sliki, podnje pa glasbeniki podložijo še dodatne, izpiljene kitarske rife.
Ključni element mojstrstva je torej fokus na kitarah, ki so v prepoznavni obliki sicer popolne, toda prepoznavnost oziroma klasičnost se zruši, ker glasbeniki rife prepletajo drzno in izvirno. Glasba poslušalca posrka v vrtinec epskih kitarskih linij, pri čemer lahko govorimo celo o nekakšnem organiziranem oziroma premišljenem kaosu. Glasbeniki namreč neprenehoma napadajo s številnimi rifažami, ki pa imajo zelo usmerjeno funkcijo. Osredotočeni so predvsem na ustvarjanje besnega in melodičnega black metala, melodičnost pa je večkrat razmazana z bolj atonalnimi linijami. Godba, ki jo ponudijo Parfaxitas, od nas zahteva nenehno pozornost in večkratno poslušanje, da razpletemo vse kitarske rife, šele nato pa lahko začnemo odkrivati še druge zvočne dragulje na plošči.
Ena močnih plati albuma so tudi bobnarske spretnosti, ki navdušujejo podobno kot kitare. So manj kompleksne, osredotočene pa so predvsem na učinkovitost. Pravzaprav so vsi elementi podrejeni kitaram, tudi vokal in bas, toda bobni imajo ključno vlogo pri tem, da kitare delujejo tako imenitno. Priča smo številnim ritmičnim vzorcem, ki se prepletajo v simbiozi s kitarami in srkajo v klavstrofobičen vrtinec.
Če se za konec dotaknemo še zvočne slike, opazimo, da gre za relativno čisto zvočno sliko, ki spada v moderno domeno metala. Torej gre za zelo dobro produkcijo, ki lahko vsak delček postavi v ospredje. Tak pristop še bolj oplemeniti glasbo benda, pa čeprav ni tako agresiven, kot smo vajeni pri bolj primordialnih primerih te godbe.
Založba Terratur Possessions redno izdaja kvaliteten black metal, a smo se bendov iz njenega kataloga že nekoliko prenajedli, ker so si med seboj zelo podobni in so pogosto enoplastni. Parfaxitas iz kataloga založbe izstopajo zaradi premišljenosti in raznolikosti v spajanju različnih vplivov, pri čemer ključno vlogo igrajo ideje posameznih glasbenikov. Igra se bo z uradnim izidom plošče Weaver of the Black Moon zaostrila, ima namreč potencial za eno boljših metalskih izdaj tega leta.
Dodaj komentar
Komentiraj