Columbia, 2012

Pred nami je enajsti studijski album Patti Smith, rojene takoj po koncu druge svetovne morije daljnega leta 1946, s polnim imenom Patricia Lee Smith. Med oboževalci in glasbenimi kronisti imenovana tudi prva dama punk rocka, tudi mati šok rocka je posnetke za album Banga producirala v letu 2011 v studiu Electric Lady v New Yorku. Legendarni studio, ki ga je leta 1970 ustanovil Jimi Hendrix, je vse do danes glasbeno zatočišče in valilnica nove sveže rockovske godbe, v kateri ustvarjajo tudi najbolj zveneča imena. Ali je izbira studia naključje ali skrbno izbran korak v ustvarjalnem procesu, morda ni tako pomembno. Vendar, kot pravi sama Patti, je nekaj nedolžnega v tem, da posnameš deseti album v istem studiu, kjer je nastal prvenec. Seveda Patti govori o albumu Horses, prvencu, ki je izšel konec leta 1975 in postavil mejnik v zgodovini rocka, zacementiral temeljni kamen newyorški punk rock sceni in postal vzor mnogim v naslednjih rockovskih generacijah.

Od sredine sedemdesetih pa do danes je preteklo veliko vode, vendar le-ta ni nikdar odplaknila Patricie Lee Smith alias Patti Smith. Vedno znova se je na razburkanem površju pojavila s svojo enkratno sprego rockovske glasbene govorice in poezije. Priznanje ji je podelilo francosko ministrstvo za kulturo leta 2005 in leta 2007 dobi priznanje tudi na domačih tleh s sprejemom v Rock'n'roll halo slavnih. Zveneči naslovi ne naredijo človeka, tisto, kar šteje, so dejanja. Simbol uporništva v punk rock gibanju ni zgolj medijska fantazma, ko govorimo o Patti Smith, o protivojni aktivistki, ki sodeluje tudi v Zeleni stranki Združenih držav Amerike, ki se predstavlja pod ključnimi pojmi, kot so: naravovarstvo, horizontalna neposredna demokracija, družbena pravica, spoštovanje različnosti, mir in nenasilje. To, kar je Patti Smith simbolno predstavljala na začetku kariere, je postalo institucija in širša družbena zavest. Kot je že nekdo zapisal, brez Patti Smith ne bi bilo niti Pussy Riot. „Banga“!

Pattijin Album Banga je v letošnjem letu izšel v treh različnih formatih. Na zgoščenki in vinilni veliki plošči, ki ji je priložena posebna zgoščenka, opremljena s knjižico s 64-imi slikami, besedili, opombami in z dodatnim posnetkom „Just Kids“, poimenovanim po istoimenski knjigi spominov na življenje v času, ki sta ga skupaj preživela z Robertom Mapplethorpom, vizualnim umetnikom in dolgoletnim prijateljem. Na albumu sodeluje podobna ekipa kot pred slabimi štiridesetimi leti na albumu Horses. Na posnetkih se zvrsti množica gostujočih glasbenikov in naj povsem neupravičeno omenimo le Toma Verlaina, kitarista in frontmana Television še ene legendarne newyorške zasedbe. In ne nazadnje, Jesse za klavirjem in Jackson Smith na kitari, hči in sin Patti Smith.

In Banga ni nihče drug kot pes Poncija Pilata iz Bulgakovove politične satire Mojster in Margareta. Pes, ki mu lahko zaupaš vse glavobole, ki te tarejo. In v naslednji slabi uri nam bo tegobe in veselja, zavite v poetiko alegoričnega sveta zgodovine umetnosti, zaupala punk rock babica Patti Smith z malo manj punk rockovsko, vendar odlično zvočno sliko z novega albuma Banga.