Paul Simon: Stranger To Stranger

Recenzija izdelka
26. 7. 2016 - 19.00

Concord Records, 2016

 

V terminu Tolpe bumov se redko znajdejo plošče sedemdesetletnikov, sploh če denimo odmislimo jazzovske glasbenike. Še manj je med njimi takih ustvarjalcev, ki so podobo popularne glasbe začeli sooblikovati že v petdesetih letih minulega stoletja. Ena redkih izjem je gotovo Scott Walker, nobeno presenečenje pa ni, da se je zdaj v njegovi družbi znašel še Paul Simon. Podobno kot Walker je tudi Simon namreč raje krojil trende kot jim sledil, za nameček pa je mimogrede posnel še kopico brezčasnih skladb, s katerimi se je prikupil milijonom poslušalcev. Od koncerta, ko sta z nekdanjim glasbenim partnerjem Artom Garfunklom v Centralnem parku nastopila pred polmilijonsko množico, je minilo petintrideset let. Še precej več jih je minilo od njunega nepozabnega komada 'Mrs. Robinson', toda to, da gre za izjemnega pisca pesmi in glasbenika, je pozneje potrdil tudi z uspešno solistično kariero. In to še enkrat več dokazuje zdaj s svojim trinajstim solističnim albumom, ki ga mnogi upravičeno umeščajo med njegove najboljše.

O tem, da ostaja glasbeno vitalen in radoveden, govori že dejstvo, da je album 'Stranger to Stranger' bolj kot na posluh njegovih sodobnikov pisan na posluh mnogo mlajše publike. Novi komadi verjetno resda ne bodo šteli več desetmilijonskih ogledov na Youtubu, za kaj takega je, podobno kot Walker, preveč ekscentričen. Gre pa hkrati za prvi Simonov album, ki se je znašel povsem na vrhu britanske lestvice albumov, ne dosti slabše pa se je odrezal tudi doma v ZDA. OK, to v dobršni meri res lahko pripišemo predvsem njegovi (stari) slavi, je pa po drugi strani res tudi to, da poznavalci album razglašajo za enega letošnjih favoritov. In najbrž bi bilo podobno tudi, če pod njim ne bi bil podpisan Paul Simon. No, zdi se, da se s svojim imenom še najmanj obremenjuje Simon sam in da svojo energijo raje vlaga v sodelovanja z zanimivimi kreativci. Med bolj opaznimi sodelavci z nove plošče se je denimo znašel tudi italijanski elektronski posebnež Clap! Clap!, ki je s svojim križanjem zahodnjaške klubske estetike in afriške ritmike denimo očaral tudi RŠ-ovo publiko. Na prvi pogled gre gotovo za nepričakovano sodelovanje, toda po drugi strani se zdi tudi tako rekoč logično.

Ja, v afriški ritmiki in glasbi je Simon navdih našel že v osemdesetih. Skoraj točno pred tridesetimi leti je namreč posnel izjemno ploščo 'Graceland', za katero so mu v času izida nekateri očitali, da si ideje preveč brezsramno izposoja v afriških tradicijah. Toda v naslednjih desetletjih je album kljub temu postal eden vzorčnih primerov znimivega spajanja teh dveh različnih svetov. Zdi se celo, da Simon z njim ni toliko iskal novih ustvarjalnih strategij, pač pa da je v afriški ritmiki preprosto našel močan navdih. Torej, da se je z mojstri tovrstnega izraza v studio preprosto zaprl iz golega glasbenega entuziazma, in ne zato, ker bi to kakorkoli koristilo njegovi karieri. In zdi se, da se to zdaj ponavlja tudi z novim albumom. Ali je motiv za to, da se je spet lotil (tudi) afriških ritmov našel v okrogli obletnici albuma 'Graceland', ni znano. Bolj verjetna ali pa vsaj bolj romantična se zdi misel, da se k temu izrazu vrača prav zaradi Clap! Clap!, čigar glasbo je odkril po sinovem priporočilu. Predvsem njegov še vedno izjemen vokal in pevski pristop se zdita tako rekoč popolna partnerja za elektronsko subtilnost in nenavadno ritmiko italijanskega producenta. Je pa ta kljub temu sodeloval le pri treh skladbah. Želeli bi si več, je pa res, da ima Simon pri skoraj petinsedemdesetih vsaj v podzavestnih mislih tudi to, da vseh jajc ne zloži v eno košaro. Ne zaradi kakršnihkoli komformističnih vzgibov, pač pa preprosto zato, ker si očitno še vedno rad postavlja nove izzive. Ja, 'Stranger to Stranger' je slišati kot album, pri ustvarjanju katerega so se sodelujoči glasbeniki izvrstno zabavali in skupaj raziskovali. Nekateri Simonovi starejši privrženci pogrešajo očitnejše ali pa vsaj bolj konvencionalne melodične skladbe, toda melodičnosti kljub izrazito ritmični zasnovi tudi tukaj ne manjka. Resda je bolj prikrita, s tem pa na dolgi rok morda še bolj privlačna. In čeprav je očitno, da je bil Simon tokrat očitno osredotočen predvsem na glasbo, njegove prepoznavne pronicljivosti, humorja in tehtnejših tem ne manjka niti v besedilih. V teh še večkrat postane jasno, da se je veteran s svojimi tokratnimi sodelavci v studiu izvrstno ujel, zabaval in preizkušal, vse to pa mojstrsko posreduje tudi poslušalcu. Prav to pa je ena od ključnih odlik izjemnih pop glasbenikov, kar Paul Simon nedvomno je.  

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

fajn plata, škoda se mi zdi zgolj to, da recenzija povsem spregleda, oz. ne omeni, da je Simon na plošči uporabil tudi določena glasbila-zvočila legendarnega ameriškega ustvarjalca Harryja Partcha in da se ne obregne, kako le ta zaznamujejo del pričujoče muzike ... nenazadnje vplivi Partcha na ravni ustvarjalcev pop glasbe, kot je Paul Simon niso prav številni (seveda na misel pride najbolj znan med njimi Mr. Tom Waits) ...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness