PHARMAKON: DEVOUR

PHARMAKON: DEVOUR

Recenzija izdelka
18. 9. 2019 - 19.00

Sacred Bones Records, 2019

 

Ogledalce, ogledalce, na steni povej, kdo najpožrešnejši v deželi je tej?

Diskontinuiteta biti za vse, diskontinuiteta za človeštvo. Zveni skoraj kot program v sistemu funkcij, ki gradijo človeka. Človek, ki je človeku pes in ki - če hoče ali ne - najprej požre kar lastnega brata. Saj veste, bolj kul je bit vegan pa to. Odpiramo Pandorino skrinjico, kanibalizmu in samodestrukciji dajemo proste roke, naj človek zasije v vsej svoji veličastni pojavi. »Več nas bo, prej bomo na cilju,« ta čudoviti rek velja tudi v našem primeru, v primeru nagnjenja k uničenju sebe, končanju človeštva za vse večne čase.

Ja, Margaret Chardiet aka Pharmakon, newyorška power electronics princesa, je izdala svoj četrti dolgometražni album Devour. Dve leti sta minili, odkar je izdala predhodnega Contact, ki je nekako zaobjel trilogijo desetih let njenega dela. V tem času se je Pharmakon vsebinsko ukvarjala z odnosom telesa in duha, preseganja enega in drugega ter vseh vprašanj vmes. Zdaj pa je stopila korak dlje in se odločila, da bo tokrat raje naslovila problem ujetosti v ciklu samouničenja z namenom prikriti vseživljenjsko agonijo biti-v-svetu, problem kontinuitete diskontinuitete biti.

Človeku ne preostane drugega, kot da se v vsakdanjem življenju zamoti z akcijami, ki ga osmišljujejo. Najsi bodo to družina, kredit za stanovanje, dobra kariera, podnebni aktivizem, živilski aktivizem, anything goes, kar pa ob koncu seveda ne bo imelo kakšnega večjega smisla, saj z vsemi temi akcijami pretežno ne počne ničesar drugega kot to, da si omogoči lažji spanec. Pa naj dobro spi, kdo bi to zameril ... Da se vse enkrat konča, je pač tragično dejstvo, in le malokdo ga lahko sprejme takšnega, kakršno je, surovo, kot je. Ker namreč, ko nekdo lažje spi, drugi ne more. Cikel nasilja - ali cikel sprememb, če želite - se nikoli ne konča, zdi se celo, da se tak cikel upira vsakemu človeškemu vplivu, kategoriji dobrega oziroma zla pa vselej ostajata znotraj; sta tipično človeški kategoriji.

Ploščo Devour sestavlja pet skladb: Homeostasis, Spit It Out, Self-Regulating System, Deprivation ter Pristine Panic/Cheek by Jowl. Kot smo od Margaret že vajeni, gre pri njeni glasbi za power electronics nojz, navdahnjen z ogromno zapuščino britanskega industriala ala Whitehouse. Njen hrup je opremljen s težkimi, enakomernimi pulzirajočimi ritmi, ki enkrat spomnijo na centrifugo pralnega stroja, drugič na ropot vlaka v bližini, vedno brezkompromisno in nadvse intenzivno. Vendar pa s Pharmakon nikoli ne gre toliko za njene instrumentalne konstrukte kot za vokalne vložke. Šele s temi postane jasno, kakšna je volja, ki njeno muziko vzpostavi kot zares veličastno in močno. Kot je tudi z njenimi živimi nastopi, na katerih se običajno znajde pod odrom med poslušalci, med katerimi se plazi po tleh, se vanje zaletava, se muza, se opoteka, ječi, joče, z dotikom preda bolečino oziroma spomni nanjo. Njeno delo dobesedno predstavlja stisko posameznika, ujetega v agonijo življenja. Ne gre toliko za estetski užitek, prej je bistveno samo sredstvo jezika, s katerim Pharmakon kar najbolj domiselno prenaša svoja sporočila.

Tokrat je album prvič posnela v živo v studiu, v enem kosu je odigrala tako prvo kot drugo stran plate in s tem poskrbela, da glasba tokrat zveni karseda podobno živemu nastopu. Album je snemala z Benom Greenbergom, polovico dua Uniform, še enim biserom newyorške nojz scene.

Zanimivo pri tem albumu in vključenem sporočilu glasbenice je, da ne poskuša biti moralističen, prej zgolj racionalno opisen. Svet je skorumpiran prostor, prežet s pohlepom velikih rib in zapostavljenostjo manjših. To je dejstvo, tak je kapitalistični modus operandi. To je plitkost razuma - kako so postavljene meje normalnega? Da si danes dobro prilagojen sistemu, ne pomeni nič drugega kot to, da si dobesedno brez občutkov in čustev, dobesedno otopel. Margaret sporoča, da je to plošča za vse ostale ... Za tiste, ki razumejo, da so kaos, norost, bolečina in celo samouničenje nujne posledice sveta, v katerem živimo, ogabnega in nepravičnega sveta, ki smo si ga oblikovali sami.

Kdaj se boste končno zjokali, če ne zdaj?

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.