Unsound, 2023

Kljub temu da se Piotr Kurek zdaj že skoraj vsako leto pojavlja v oddaji Tolpa bumov, moramo vseeno še enkrat ponoviti, da je skladatelj, multiinštrumentalist, didžej in producent. Lahko si torej predstavljamo, da bi za žanrsko opredelitev njegove glasbe uporabili vsaj toliko oznak. Morda je zato pomembneje še enkrat poudariti, da je bila do sedaj Kurekova glasba v svojem nišnem, a svetovnem dosegu dokaj prodorna, tako kritiško kot tržno uspešna, brez pretirane abstrakcije se namreč pomika v polja nikoli poprej slišanega – kljub svoji kompleksnosti je hvaležna za poslušanje in pisanje o njej, kar pomeni, da so njeni motivi zelo čitljivi. 

V pristopu se glasbenik z zvokom odziva na podobe. Na albumu A Sacrifice Shall Be Made/All The Wicked Scenes so te izrazito filmske, na plošči Peach Blossom dramske, na World Speaks krajinske in ob vsakem albumu bi lahko iskali povezave z vizualnim jezikom naslovnice in odkrili téme ali umetniška dela, ki jih skladatelj z zvokom do neke mere tolmači. Najbolj svojstveno se morda loteva vokalov, ki ga zanimajo povsem kot zvočilo. Izluščeni in predrugačeni, kakršni so v sodobni glasbi nemalokrat steber kompozicij, kar je seveda pogojeno tudi z napredkom digitalne tehnologije, imajo svojstven čar neizrečenega. Besedni zvezi raztelešeni vokali je treba tu dodati še nemo pripovedni. 

Tudi na albumu Smartwoods so vokali prvi svojstven vtis, čeprav jih je zelo malo. Omejeni so na kakšen vdih, izdih, samoglasnik, za katere je nemogoče reči, ali so rahlo melodični ali pa se tako le zdi ob drugih inštrumentih. Album se od ostalih v skladateljevem opusu nekoliko razlikuje v tem, da so vsi posamezni zvoki zelo pristni in enostavni, dramsko neizbežni, nemogoče jih je preslišati. Vsaka skladba je namreč tudi ritmično enakomerna, kljub jazzovsko spontano kompleksnim sinkopam so vzorci v osnovi predvidljivi, v smislu da imajo svoj prepoznaven red.

Da lahko nemuzikološko recenzijo muzikološko zanimivega albuma postavimo na noge, moramo nujno vpraševati še po osebnem stiku z glasbo in iskati njeno sporočilo. Lahko se strinjamo, da ima dotična glasba dodelan odnos do ljudskega glasbenega izročila in klasičnih kompozicij, saj vsak drobec skladbe čustveno molči, za nobeno sosledje zvokov, izvzemši ščepce vokalov, se ne zdi, da bi bilo brez sledov ali korenin, kaj šele plod neposredne ekspresije, na albumu ni niti posebne dinamike. Če bi že morali izpostaviti posamezno skladbo z albuma, je to Harps z nekoliko, poudarek na nekoliko, predirljivimi piščalmi. 

Ker sta si zvočno nekako blizu, primerjajmo Kureka s Širom in ugotovimo, da v njegovi glasbi ni prostora za zanos. Širom vneto išče nove vzorce, ki bi želeli biti brez takšnih ali drugačnih zgodovinskih in regionalnih konotacij, pa lahko njihovo glasbo še vedno označimo kot ljudsko povsem in samo zato, ker v bistvu nastaja čutno. Pri Kureku pa je, kot smo že povedali, svojevrstnost v sami kompoziciji, ki je njegovo daleč najbolj izmojstreno izrazno sredstvo. Zvočne vzorce natančno preslika in kolažira, njegov »občutek« je v tehniki, ali drugače, njegove preslikane podobe manj čutimo in bolj beremo.

Album Smartwoods nemudoma pritegne s svojo čistostjo in skromno prefinjenostjo, vsak njegov zven lahko jasno definiramo. Ker pa se odreče dinamiki, močnim vokalnim plastenjem in spevnosti ter v veliki meri s tem tudi kakršnikoli prvinski ekspresiji, je poslušalcu nemogoče vzpostaviti stik s skladateljem ali pa doumeti kakšen vzgib, vidimo lahko le igro nevidne roke, ki kot da ne govori nam, pa nas vseeno očara.