Edições CN, 2022

V središče pozornosti Tolpe bumov postavljamo poljskega glasbenika in skladatelja, čigar glasba presega okvire kateregakoli žanra. Njegova zvočnost se lahko zdi že kar izvenzemeljska, tako da se še najbolj približa eksperimentalnemu in avantgardnemu ustvarjanju. Njegova kreativnost je bila v njegovi več kot dvajsetletni karieri že dostikrat prepoznana in nagrajena tudi s prestižnimi štipendijami izven njegove domovine, med drugim tudi v Združenih državah Amerike. Sodeloval je že v veliko glasbenih kolektivih, ki segajo od jazza, krautrocka in klasične umetniške glasbe, pa nadalje s teatrom in sodobnimi plesalci. Rezultat tega je denimo album A Sacrifice Shall Be Made / All the Wicked Scenes, ki je bil obravnavan v eni izmed predlanskih Tolp bumov.

A vendarle se Piotr Kurek najbolje počuti, ko se ustvarjanju prepušča sam, o čemer se tudi dostikrat izreka in kar je rezultiralo v več solo izdajah v preteklem desetletju in pol. Kljub temu da je Kurek multiinštrumentalist, se kot solist najraje odloča za vokalna in orgelska zvočila, ki so v ospredju tudi v tokrat obravnavanem zbiru skladb World Speaks. Na albumu Kurek razvija čisto svoj sonični univerzum z unikatnim glasbenim jezikom, v katerem se prepletajo prvinski napevi in misteriozne klaviature. Oboje niza v več repetitivnih plasteh, linijah, zvitih melodijah, kar glasbi doda neko prostorskost; dodatno dobrodošlo loopanje in vzorčenje pa daje skladbam nek obskuren in vznemirljiv prizvok, ki album zavija v meglo misterioznosti. Ta pa je ambivalentna – na nek način se zaradi spevov in orgelske osnove zdi sakralna, resna, a jo avtor razbija z igrivimi premiki in rezi, ki mejijo na nenavadne oziroma obskurne.

Kar se vokalov tiče, je pomemben aspekt albuma, da ni prisotnih nobenih besedil, temveč bolj neko brbljanje in medmeti. Najbolj nazorna primera tega sta izvrstno narejeni skladbi Chordist in Soloists. Zanju se zdi, da slonita izključno na zbiru nanizanih glasov – momljanju, regljanju, drdranju in tako dalje. Tovrstni napevi so prav tako prisotni na skladbah, ki kombinirajo tudi orgle, kot so denimo A Source of All Scenery, Mantufar, World Speaks in Orgue. Ker pa so precej sprocesirani, včasih težko razberemo, kje je meja med orglami in vokalom. In ravno v tem leži ena večjih vznemirljivosti albuma, zato je v bistvu skladba Key & Stop, ki temelji zgolj na klaviaturah, še najmanj zanimiva.

Sama misterioznost, ki variira med že omenjeno posvečenostjo in igrivostjo, pa pri Kureku ni naključje. Ko je album nastajal, je imel avtor kot ohranjevalnik zaslona na računalniku slike angleškega slikarja Thomasa Cola. Ta se je v 19. stoletju pri dvaindvajsetih letih preselil v ZDA, kjer je slikal ameriško pokrajino, a je v svoje mojstrovine vrinil veliko alegoričnosti in celo namišljenih krajinskih prizorov. Najboljši primer tega in tudi njegovo najbolj znano delo je The Titan's Goblet iz leta 1833. To edinstveno olje na platnu je bilo nekako naslikano pred svojim časom, saj je bila edina ameriška slika izpred 20. stoletja, vključena na razstavo newyorškega Muzeja moderne umetnosti z naslovom »Fantastična umetnost, dada, nadrealizem« leta 1936.

Fascinacija Kureka nad Colom torej ni presenetljiva, posledično pa tudi prenos neke metafizike in skrivnostnosti slikarja na glasbenika, ki se odraža na obravnavanem albumu, ki je bil opisan kot »zbirka sedmih živih slik«. To pa seveda ne pomeni, da ta skrivnostnost ni bila pri Kureku prisotna že prej. Pravzaprav ji ves čas zvesto sledi pri svojih solo albumih, a se na letošnjem čuti neka večja organskost. Še več eksperimentira z neskladji in čudaškimi registri, ki jih ne more vsak prebaviti, kaj šele ceniti, v tej luči pa spominja na nizozemskega pevca in klaviaturista Harryja Merryja, ki črpa navdih tako pri klasikih kot šlagerjih – kot zanimivost, denimo celo iz slovenskega popa in srbskega turbofolka. Čeprav vseeno oba ustvarjata v nekih drugih zvočnih okvirjih, sta oba pri procesu ustvarjanja z vokalom in klaviaturami podobno čudaška in bizarna, a tudi neverjetno zanimiva in izstopajoča.