Profound Lore, 2025

V zraku že vohamo pomlad, vohamo pa tudi smrad obetavne spomladanske letine deathmetalskih izidov, ki se kar kopičijo in kopičijo. Toda najbolj oduren smrad smo zaznali že konec februarja, ta fekalni gnev pa izhlapeva z nove plošče Američanov Pissgrave.

Ko govorimo o zvočnem mučenju, ki ne pusti dihati, lahko rečemo, da Pissgrave že dolgo zasedajo piedestal najsurovejšega in brezkompromisnega death metala. Filadelfijska formacija, ki se je v undergroundu uveljavila kot sinonim za absolutni zvokovni nihilizem, na tretjem dolgometražcu Malignant Worthlessness dodatno utrjuje status blasfemičnega blata sodobne ekstremne glasbe.

Album, ki v tridesetih minutah ne ponudi niti sekunde predaha, odpre skladba Heaping Pile of Electrified Gore. Nemudoma smo soočeni z značilnimi rifi benda Pissgrave, ki jih glasbeniki črpajo iz muzike ameriških starost death metala. Bendov zvok je od leta 2013 jasno zapečaten. Če bi pomešali skladbe s treh dolgometražcev, bi stežka ugotovili, s katere plošče prihaja nek komad. Edina bistvena razlika se kaže v več atonalnih kitarskih kompozicijah, ki se tu in tam pojavijo v izbranih skladbah. Vse ostalo je zastavljeno po preverjenem vzorcu s prejšnjih plošč. Priča smo torej zvoku, ki je osnovan na visokih in srednjih tonih, ki v nas vzbudi občutek nelagodja, vse skupaj je namreč zelo hrupno in klavstrofobično.

Pissgrave s ploščami nadaljujejo zvočno spremljavo razpadajočega trupla, a bi lahko ob tem izpostavili, da je podoba platnice nove plošče najmanj ostudna. V preteklosti so morale biti naslovnice bendovih albumov vedno cenzurirane, da so lahko preletele splet, tokrat pa to ne bo potrebno. Kar vidimo na naslovnici, je detajl človeških ostankov, ki ga konzumirajo nekakšne larve.

Pissgrave niso edinstveni zgolj zaradi napetosti, tega danes ne manjka, temveč zaradi zmožnosti, da iz grobe primitivnosti ustvarijo nekaj hipnotičnega. V vsem gnusu je poslušanje albuma fantastično. Slišimo histerične rife, prisotne pa so tudi pasaže srednjega tempa, ki jih zaznamuje odličen groove in ki so seveda surovo prekinjene z eksplozijami besnih blast beatov. Enako velja za solaže, ki skočijo v skladbo nepričakovano in nas presenetijo, a hkrati tudi navdušijo. Ta adrenalinski učinek je bil v bendovih kompozicijah pravzaprav vedno prisoten.

Ko procesiramo novo ploščo benda Pissgrave, imamo ob tem drugačen občutek kot ob prvem soočenju z njihovo glasbo. Bendov prvenec Suicide Euphoria iz leta 2015 nas je šokiral. Takrat smo se spraševali, kako je lahko nek bend tako ogaben, obenem pa tudi, kaj je narobe z nami, da uživamo v taki godbi. Po desetih letih od izida prvenca se soočamo z isto količino morbidnosti. Minus plošče Malignant Worthlessness je le v tem, da ne vzbuja več presenečenja in začudenja. Zdaj si želimo zgolj videti in poslušati te grozote. Vemo, kaj nam bodo Pissgrave ponudili, in vemo, da bo to nagravžno.