Profound Lore, 2019

Nocoj bomo v Tolpi bumov poslušali težko pričakovano drugo ploščo filadelfijskih Pissgrave - Posthumous Humiliation. Plošča je izšla pri ameriški založbi Profound Lore, enako kot že njihov prvenec Suicide Euphoria.

Pissgrave je torej bend iz Filadelfije, ki je death metalsko sceno izrazito zaznamoval že leta 2015 s ploščo Suicide Euphoria. Najprva lastnost, ki nas je ob tem prvencu pritegnila, je bila ogabna platnica, ob kateri je bilo težko točno razumeti, kaj se v podobi pravzaprav dogaja - prikazuje namreč kopalno kad, polno nekakšnega sluza, in človeške kosti. Sicer to ni nič tako posebnega, če smo kdaj v življenju videli kake goregrindovske platnice. Prav pogled na platnico nas torej zavede v misel, da gre s Pisscrave za gore grind bend z butastim imenom. A ko poženemo gramofon, nas predrami hrup - to je ostudni starinski death metal. Tudi Posthumous Humiliation v smislu platnice ni drugačna. Tokrat so Pissgrave celo še perverznejši, uporabili so fotografijo zdrobljene glave.

Tisto, kar pri Pissgrave najbolj izstopa in kar nas najprej pritegne k njihovi glasbi, so z distorziranim efektom prežeti vokali. Že tako ogabno hreščeči rifi režejo v ušesa, čemur se pridruži še vokal, ki naredi celotno izkušnjo poslušanja izredno nelagodno.

Pred ploščo Suicide Euphoria so Pissgrave leta 2014 izdali demokaseto, ki jim je odprla pot v podzemne hrame death metala. Na valovih Radia Študent večkrat govorimo o podzemni death metal sceni, ki temelji predvsem na starem zvoku in produkciji, v kateri prevladuje zvok, popačen z različnimi odmevi/reverbi. Pissgrave dejansko niso del te struje. Njihovo poslanstvo je zvočna destrukcija z uporabo orodij surovega zvoka, ki temelji predvsem na visoko- in srednje- frekvenčnih registrih. Na obeh ploščah zasedbe Pissgrave prevladujejo distorzirane kitare, ki ne stremijo k masivnemu basovskemu zvoku, temveč posegajo po za uho zelo neprijetnih rezkih frekvencah. Njihovi riffi spominjajo na zgodnje ameriške bende tipa Deicide, Suffocation ali Morbid Angel. A da bi to slišali, moramo najprej odmisliti sloj hrupne distorzije.

Pissgrave ni bend, ki bi ga vzljubil ob prvem poslušanju - oziroma je ob prvem poslušanju nemogoče dojeti vso riffovje in tehnično spretnost benda, ušesa so namreč pod konstantnim udarom v šoku agresivnih inštrumentalov in ogabnih vokalov. Ko se torej privadiš na zvok, šele začneš dojemati riffe, solaže, spremembe v tempu, surovost bobnov in tako naprej. Hrupni efekt najprej zmede, vse zveni kaotično, ko pa se posvetimo kitaram slišimo kirurško točnost njihovih dušenih tremolo riffov, ki zarežejo globoko v naš sluh. Takšno odkrivanje fines ob vsakem ponovnem poslušanju je morda tisto najboljše, kar nam plošča da. Različno od ameriškega death metala zgodnjih devetdesetih se zvok Pissgrave ponaša z zelo surovo produkcijo zvoka bobnov. Tu ne slišimo tipičnih mašinskih trigerjev na bas bobnu in v splošni zvočni sliki bobni niso pretirano predelani in oblikovani, zato so potisnjeni tudi nekoliko v ozadje. A ko pokajo blastbeati, takrat v hrupu kitar jasno slišimo tanek snare, v srednje hitrih delih pa izstopi tudi hitro pedaliranje na bas boben.

Pissgrave igrajo klasične death metalske riffe s klasičnimi solažami in tipičnimi ritmi, a njihov zvok je hkrati popolnoma izviren. Bistven pečat seveda vtisne vokal. Res je, da ne gre za izoliran primer takšnega zvoka, a Pissgrave so bend, deležen najboljših kritik znotraj gibanja hrupnega neandertalskega death metala. Kakorkoli že, Posthumous Humiliation je izjemen studijski album v smislu zvoka in tehnične izvedbe. Enako kot Suicide Euphoria je tudi Posthumous Humiliation plošča, ki jo je užitek poslušati. Upajmo pa, da bomo imeli Pissgrave kmalu priložnost videti tudi na domačih odrih ali kje drugje v bližini. Leta 2016 smo jih imeli možnost videti v družbi z danskimi Phrenelith v postojnskem MC-ju in tisti koncert je ostal vsidran v spominu, oba benda sta bila takrat izjemna, več o tem pa je ob priložnosti v RŠ recenziji povedal že kolega Marko Karlovčec.